Skupaj razkrivamo

2.8.2018

Ni časa za počitek?
Besedilo: Sanja Lončar

Počitnice so nekoč praviloma trajale vsaj štirinajst dni in nikogar ni motilo, da smo ves ta čas« prebili na enem mestu. Dejansko je bilo toliko časa ravno dovolj, da smo si našli druščino, odkrili, katera slaščičarna ima dober sladoled in kje so najboljše točke na plaži, ki jih je treba »rezervirati« že ob sončnem vzhodu.

Časa je bilo ravno dovolj, da smo se temeljito naspali, v vodi začutili svoje telo in da je večerni ples odpravil togost v naših sklepih. Po štirinajstih dneh smo se vrnili domov drugačni – spočiti, predihani, s telesom, ki nam je znova postalo domače.

Zdaj imamo namesto počitnic kratke oddihe. Podjetni in premožni zato, ker podjetja ne zmorejo brez njih, zaradi česar za daljši počitek nimajo časa – tisti, ki jih je »kriza« izrinila iz srednjega sloja, pa zato, ker za kaj več ni denarja.

»Kaj, zaboga, ti turisti sploh lahko vidijo v enem dnevu?« se sprašujejo hotelirji znanih turističnih destinacij, pri katerih turisti prespijo eno samo noč in se že naslednji dan odpravijo naprej. Tudi milijon nočitev na Bledu večinoma pomeni obiskovalce, ki so od Bleda ujeli komaj kaj več, kot če bi si ga ogledali na računalniškem zaslonu. Postanek je trajal le toliko, da so lahko s telefoni poslikali, »kako lepo jim je bilo«.

V našem potrošniškem svetu so tudi vtisi postali nekaj, kar kopičimo po načelu – več je bolje. Naši zmogljivi telefoni in spominske kartice fotoaparatov zmorejo shraniti na tisoče posnetkov. Neka raziskava je pokazala, da jih turisti v povprečju naredijo po dvesto na dan. Če jim vsak posnetek vzame 15 sekund, je to skoraj ura časa, ki je šla zgolj za fotografiranje. Potem seveda porabijo še veliko več časa, da jih pregledajo, uredijo, shranijo, izdelajo albume … Iznašli so torej »finto«, kako človeku ukrasti nekaj ur življenja: zapravi jih s »konzerviranjem« vtisov, ki jih sploh ni doživel.

Ko sem pred kratkim vprašala mamo, ali bo na izlet vzela fotoaparat, mi je odgovorila: »Zdaj vse dajem naravnost na notranjo spominsko kartico.« Sprva sem pomislila, da je na tečaju računalništva v okviru Univerze za tretje življenjsko obdobje spoznala kako novo obliko fotografiranja. Potem mi je razložila: ugotovila je, da jo fotografiranje moti pri doživljanju. »Veš, kadar vidim nekaj, kar me poboža, fascinira ali se me globoko dotakne, se le zahvalim stvarstvu, da sem to lahko doživela – in to zapišem v svojo dušo. Opazila sem, da ko vzamem fotoaparat in prizor poslikam, čarovnija izgine. Resda nastane lepa fotografija, toda ko jo gledam, nikoli ne občutim, kar sem čutila v tistem trenutku. Trenutkov ni mogoče shraniti – treba jih je doživeti.« 

Doživljanje trenutka ni preprosta naloga, zlasti v krajih na južni strani Alp je bila beseda »pridnost« vedno pred besedo »počitek«, zato med svojimi dolgimi vožnjami po vseh koncih Slovenije nenehno videvam prelepo urejene vrtove, na katerih ni videti človeka, ki bi ležal v mreži ali v ležalniku bral knjigo. 

Že 500 kilometrov južneje je prav nasprotno. Okrog hiše vidimo šaro, ki se je nabrala od druge svetovne vojne naprej, trava je visoka skoraj meter, vendar to ne moti sosedov, ki ure in ure posedajo na razmajanih stolih, srebajo kavico, pokajo vice in rešujejo »svetovne težave«. 

Pogosto sem se spraševala, ali sploh obstaja kaka vmesna cona, kjer kosilnice ne pojejo vsak dan, vendar je okolje vseeno urejeno, ljudje pa so še vedno dovolj spočiti ter si znajo vzeti čas zase in za bližnje. 

Statističnega presečišča, ki bi moralo biti nekje pri 250. kilometru južno od nas, v praksi ni. Našla pa sem ga nekaj tisoč kilometrov severneje, v skandinavskih državah. Tam znajo celo resni poslovni ljudje po službi ležati na travi v parku in brati knjigo ali pa si sezuti čevlje in s prijatelji čofotati po fontani. Kolesa in avtomobili niso namenjeni temu, da bi se z njimi postavljali, zato so številna prevozna sredstva videti, kot bi jih med kako čistilno akcijo potegnili iz Ljubljanice. Res pa je, da takšni avtomobili ne zahtevajo, da zanje delamo lep kos delovnega tedna, ni jih treba nenehno prati in loščiti, ni jim treba nameniti kasko zavarovanja … zato ljudem ostane več časa za druge užitke.  Zavihajte rokave in si naredite svoj čas za počitek.
_ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ 

Minuta smeha na dan odžene bolezen stran!
Ste vedeli, da je minuta intenzivnega smeha po svojih fizioloških učinkih enakovredna desetim minutam vadbe na veslaški napravi? Največje koristi smeha so v tem, da temeljito masira notranje organe, zmanjšuje izločanje stresnih hormonov, oskrbuje telo z dodatnim kisikom in krepi imunski sistem. 

Ne veste, kako bi se spravili k smehu? Začnite tako, da ustnice raztegnete v nasmeh. Že raziskave dr. Duchenna iz leta 1862 so namreč pokazale, da že zgolj sprememba izraza na obrazu aktivira izločanje hormonov sreče. 

Zakaj torej ne bi osrečili sebe in drugih?

Ključne besede:
potrošništvo, dopust, počitnice, počitek, umiritev, smeh, sreča

 

Sorodni članki:

1,953125E-02

Želite brati naše novice tudi v prihodnje?

Prepotrebna sredstva za delovanje projekta Skupaj za zdravje človeka in narave lahko donirate na več načinov.

1. Z neposredno donacijo preko varnega in enostavnega online plačila Paypal.


2. Tako, da namenite del vaše dohodnine: