Ko slišimo besede, kot so oksidacija, oksidativni stres in prosti radikali, večinoma ne vemo, za kaj natanko gre – vemo le, da so »nepridipravi«.

Antioksidanti so v tej igri »dobri fantje«, četudi nam ni jasno, kaj pravzaprav počnejo. Kdo oziroma kaj je torej kisik? Brez njega ne moremo, na drugi strani pa prav kisikovi atomi sprožajo oksidacijo. Kot vidite, ni vse črno-belo. Zato namesto v kategorijah »dobri« in »slabi« raje razmišljajmo o ravnovesju, ki je potrebno, da v telesu vse deluje brezhibno. 

Ker nam je (žal) še vedno privzgojen mehanicistični pogled na človeka, si predstavljajte, da ste avtomobil. Brez zraka ni izgorevanja, če pa kovine niso dobro zaščitene, kisik hitro sproži oksidacijo železa, rja pa že kmalu »pojé« pločevino. Podobno se dogaja v telesu – namesto z zaščitnimi premazi je naše telo opremljeno z antioksidanti, ki preprečujejo, da bi atomi kisika (prosti radikali) tolkli po naši »pločevini« in jo uničevali. 

Če je antioksidantov dovolj, lahko vsi presnovni procesi, v katerih nastajajo tudi prosti radikali, potekajo brez težav. Če pa je zaščita oslabljena, tudi tkiva, sluznice in ožilje postanejo podobni razbrazdani pločevini, ki jo je nagrizla rja. Zato pravimo, da prosti radikali spadajo med glavne povzročitelje celičnih poškodb in poškodb genskega materiala. 

Seveda rešitev ni v tem, da bi prenehali dihati in presnavljati. Pomanjkanje kisika z veseljem dočakajo tudi številni anaerobni patogeni mikrobi, saj je postáno okolje v tkivih nadvse primerno za njihov razvoj. Za več zdravja v resnici potrebujemo več kisika, seveda ob hkratni antioksidativni zaščiti.

Telo je sposobno ustvariti številne mogočne antioksidante, ki vsak dan pregledujejo in popravljajo celice. Najmočnejši med njimi je koencim Q1 ali NADH, zelo močni so tudi glutation, melatonin, ubikinon … Vse naštete antioksidante lahko telo ustvari samo, seveda če ga pri tem ne oviramo. Glutation pridelujejo jetra, in če so ta zamaščena, morda pa tudi obremenjena s toksini ali slabim spancem, je proizvodnja glutationa zelo oslabljena. Melatonin pa je v neposrednem odnosu s stresnim hormonom kortizolom. Več ko je kortizola, manj je melatonina. Če zvečer zrete v računalniški zaslon, če vaše žarnice oddajajo preveč modrega svetlobnega spektra, če se zvečer ukvarjate z napornim športom ali pa se prepozno odpravljate spat, bo vaše telo izločilo tudi do 80 odstotkov manj melatonina, kot bi ga sicer. Brez melatonina ni globokega spanca, brez globokega spanca pa ni globinskega čiščenja možganov in telesa, zato naslednji dan trpijo tudi jetra. Tako je začarani krog sklenjen. Zaradi številnih razlogov z leti upada tudi lastna pridelava Q1 in Q10. Ker je »dobrih fantov«, ki bi nas varovali pred oksidativnimi napadi iz leta v leto manj, je vse več tudi poškodb v telesu. 

Antioksidanti so pisana druščina snovi, ki pri zaviranju prostih radikalov uporabljajo zelo ustvarjalne strategije. Nekateri se vežejo na živila, še preden jih zaužijemo, in tako preprečijo oksidativne procese. (Zagotovo veste, da jabolka, ki jih poškropite z limoninim sokom, ne porjavijo.) Drugi delujejo v naših prebavilih, tretji varujejo vhode v celice, četrti pa bolj spominjajo na reševalce, ki priskočijo na pomoč poškodovanim celicam. 

Vsi, ki imate knjigo Ščepec rešitve, verjetno veste, da so začimbe najmočnejši splošno dostopni naravni antioksidanti. Na seznamu ORAC, ki vsebuje petnajst najmočnejših antioksidantov, le dve mesti zasedata živili, ki ne spadata med začimbe (kakav in jagode acai). Na vrhu seznama najmočnejših so klinčki, ingver, cimet, kurkuma, šetraj, kumina … Količino antioksidantov, ki jih zaužijemo z žličko ene od teh začimbnic, lahko primerjamo z najmanj pol kilograma zaužite zelenjave!

Čeprav nekateri antioksidanti premorejo resnično izjemne moči, je v praksi bolje imeti v telesu dobro uigrano armado kot pa enega samega superjunaka. 

Antioksidanti so torej biser v školjki. Toda kako do njega? Veliko antioksidativnih snovi se namreč zelo slabo resorbira, zato s klasičnim uživanjem ne pridemo niti do nekaj odstotkov njihovega resničnega potenciala. Najboljši primer za to je kurkuma, ki jo večina ljudi uživa nepravilno, zaradi česar ne prinaša pravih rezultatov. Podobno velja za ingver, žafran, cimet in številne druge začimbnice, od katerih lahko dobimo tudi po desetkrat več, če le znamo pravilno ravnati z njimi. 

Ena od smeri razvoja vodi v proizvodnjo novih sinteznih antioksidantov. Kljub nekaterim zanimivim rešitvam pa sintezni antioksidanti prinašajo tveganje, da bodo ob njihovem razpadu v telesu nastali produkti, ki utegnejo biti škodljivi in delovati prav nasprotno, oksidativno (denimo sintezno pridobljeni vitamin E). 

Zagotovo je veliko boljša pot, če uporabimo naravne snovi in samo izboljšamo njihovo dostopnost. Da bi to dosegli, znanstveniki iščejo najučinkovitejše kombinacije. (Tako je splošno znano, da eterično olje piperin za dvajsetkrat izboljša absorpcijo kurkumina iz kurkume.) Drugi pristop je usmerjen na iskanje najboljših snovi, ki lahko izlužijo in aktivirajo antioksidante. 

Če bi vse začimbnice pred uporabo pravilno aktivirali – vsako v mediju, ki je zanjo najboljši –, bi bila končna mešanica neprimerno učinkovitejša kot pri standardni uporabi. 

Dober primer, kako lahko sodobna tehnologija v kombinaciji z modrostjo narave ponudi izredne rezultate, je Neotosil. Vodilni tehnološki velikan Glatt Integrated Process Solutions je razvil popolnoma novo proizvodno tehnologijo Emulext(tm). Gre proces ekstrakcije polifenolov iz naravnih virov, ki omogoča od pet- do šestkrat večjo ekstrakcijo, kot jo je mogoče doseči s klasičnimi postopki. Poleg tega so razvili tehnologijo, ki biorazpoložljivost polifenolov približuje stotim odstotkom. Tako lahko enaka količine začimbnic ponudi veliko večje zdravilne moči in hitrejše učinke. 

Sinergijski učinki sestavin, med katerimi so kurkumin, resveratrol, kvercetin, aronija, moringa in triphala churna, ne premorejo le velike antioksidativne moči, ampak delujejo tudi izrazito protivnetno. Izkušnje terapevtov kažejo, da se vnetni parametri začnejo vidno zmanjševati že po štirih tednih. 

To je čudovita novica za vse, ki jih pestijo kronične bolezni, povezane z vnetji nizkih stopenj (tako imenovana tiha vnetja). Kot kažejo številne raziskave iz zadnjih petnajstih let, je obvladovanje kroničnih vnetij nizkih stopenj ključno za obvladovanje in zdravljenje številnih stanj, od srčno-žilnih bolezni, presnovnega sindroma in diabetesa do rakavih obolenj in številnih nevroloških bolezni.