Skupaj razkrivamo

14.1.2010

Encimi – »prežvekovalci« naših pojedin
Tekst: Katja Podergajs

Si predstavljate, kako dolgo bi morali žvečiti hrano v ustih, če bi jo hoteli razgraditi na tako majcene delčke, da bi se lahko vsrkala neposredno v kri? No, na srečo imamo v telesu dodatno »delovno silo« v obliki encimov, ki nam priskočijo na pomoč, ko je treba hrano spremeniti v osnovna hranila.

Nekaj encimov za razgradnjo enostavnih ogljikovih hidratov se nahaja že v ustih, večina pa prebiva v trebušni slinavki, kjer lepo zapakirani v majhne folikle spijo, vse dokler do slinavke ne pride signal, da je na poti hrana. Takrat se sproži poseben mehanizem, ki speče encime izloči v dvanajstnik, tam pa se srečajo z napol predelano hrano, prispelo iz želodca. Nekateri že tam pričnejo z delom, medtem ko se drugi (npr. proteaza tripsin) aktivirajo šele v tankem črevesu. Do težav lahko pride, če smo našo slinavko zmedli (glej članek do te mere, da zbudi encime še preden jih pošlje na pot v dvanajstnik. V tem primeru začnejo encimi z razgradnjo že znotraj slinavke in jo s tem lahko resno poškodujejo. Tako si pridelamo vnetno reakcijo po imenu pankreatitis, ki je lahko le blagega in akutnega značaja, v hujših primerih pa privede tudi do krvavitev, odmiranja tkiva, okužb in nastanka cist. Če se vsa stvar še stopnjuje, lahko encimi preidejo v krvni obtok in poškodujejo tudi pljuča, srce in ledvice … Še kdo ne verjame, da je zdravje trebušne slinavke izrednega pomena?!

Specialisti na delu
Naša hrana je zelo raznovrstna, zato nam je narava namenila celo vrsto različnih encimov specialistov, ki poskrbijo vsak za svoj tip molekul.

Med glavnimi mojstri so:
- lipaze, ki cepijo maščobe v glicerol in maščobne kisline,
- amilaze, ki razgrajujejo ogljikove hidrate v maltozo (disaharid) in
- proteaze (še posebej tripsin in kimotripsin), ki iz dolgih beljakovinskih molekul izrezujejo polipeptide in peptide.

Ker pa se je narava očitno zavedala človeške šibkosti, ko gre za njegovo lastno prehrano, je poskrbela tudi za primer, ko naša slinavka in encimi ne opravljajo več najbolje svojega dela: priskrbela je živila, ki vsebujejo encime.

Prehrambeni encimi se nahajajo v tistih vrstah hrane, ki njihovo prisotnost potrebujejo za svoj obstoj. Prav zato ima določena hrana zelo kratek čas obstoja (začne gniti, trohneti, veneti), saj jo lastni encimi pojedo. No, če jo še pred dokončnim pokvarjenjem pojemo mi, pa lahko izdatno pomaga pri delu naši trebušni slinavki.

Predvsem presna in fermentirana hrana vsebujeta zelo veliko encimov, ki so nujno potrebni za pravilno prebavo:
- nepasterizirani mlečni izdelki vsebujejo velike količine lipaze in laktaze,
- sveža žitna zrna so bogata z amilazo in glikoamilazo,
- surovo meso je polno proteaz,
- v papaji so odkrili papain, proteazo, ki pomaga pri mehčanju kompleksnih mesnih beljakovin, in hkrati deluje protivnetno,
- ananas se ponaša z bromelainom, mešanico proteaz, ki imajo izrazito protivnetni učinek,
- moka iz gomolja laške repice je bogata z oligosaharidi (prebavnimi encimi), ki skrbijo za zdravo prehrano naše črevesne flore, in še bi lahko naštevali.

Ti encimi omogočajo delno »samoprebavo« presne in nepasterizirane hrane v prvi uri prebave v zgornjem delu želodca in tako trebušni slinavki in črevesju ni treba proizvajati večjih količin encimov za nadaljnje prebavne faze. Rezultat ni samo boljša prebava in asimilacija hrane, temveč je trebušni slinavki s tem omogočeno tudi proizvajanje antioksidantnih, spodbujevalnih in sistemskih encimov.

Seveda pa vse to drži le v primeru, ko si zagotovimo bogato in vitalno presno prehrano. Kuhana ali oslabljena (zamrznjena, konzervirana) hrana se ne more »samoprebaviti«, saj so vsi encimi v njej mrtvi. Encimi so v osnovi namreč kompleksne beljakovine, ki so obstojne največ do temperature okoli 50 ºC. Prav zato je v današnji družbi hitre in predelane hrane zelo pogost pojav povečanja trebušne slinavke, saj se mora ubogi organ nenehno truditi, da bi proizvedel zadostne količine encimov. Če mu to ne uspe ali pa do izločanja encimov zaradi »preutrujenosti« trebušne slinavke sploh ne pride, po jedi kmalu začutimo pretakanje v trebušni votlini, napihovanje in nelagodje v trebuhu, blato pa je mehkejše in se pogosteje izloča. V hujših primerih nastopijo tudi močne in pogoste driske, napihnjenost in hujšanje.

Skratka, nenehen stres trebušne slinavke in celotnega endokrinega sistema lahko sčasoma pripelje do popolnega metaboličnega, hormonskega in energijskega zloma. Še enkrat: verjamete v pomen zdravja trebušne slinavke?!

Do zdravja z – nadomestki
Uživanje presne in druge nepredelane hrane, bogate z encimi, se marsikomu zdi naravnost nemogoče v hitrem tempu vsakdanjika. A kako potem poskrbeti za zadostno količino encimskih delavcev v naši prebavi?

Farmacevtska industrija se tega področja na daleč izogiba, saj ne zmore sintetizirati encimov iz mrtve narave. Umetno lahko izdela le vitamine in še ti so bore malo vredni v primerjavi z naravnimi.
Rešitev so naravni encimski pripravki v kapsulah, ki so se do sedaj izkazali za zelo učinkovite in jih priporoča tudi uradna medicina. Bistvena pogoja pri tovrstnih pripravkih pa sta:
- da so izdelanih v ustreznih pogojih, ki omogočijo encimom preživetje,
- in da jih zaužijemo sočasno s hrano (če jih uživamo na prazen želodec, nimajo encimi kaj razgrajevati in gredo naravnost v blato brez učinka).

Naravni prebavni encimski dodatki so v veliko pomoč pri raznih alergijah, avtoimunskih in vnetnih boleznih, saj so slednje neposredno povezane s slabo encimsko prebavo. Molekularni delčki neprebavljene hrane, še posebej beljakovine, namreč prehajajo skozi črevesno membrano in povzročajo številne imunske odzive, iz katerih se lahko razvijejo alergije in kasneje resne vnetne in avtoimunske težave.

Uživanje encimov se je izkazalo kot zelo uspešna pomoč pri zaviranju kroničnih črevesnih vnetij, značilnih za kolitis ali Chronovo bolezen.

Najbrž vas ni veliko, ki veste, da so encimi tesno povezani tudi z vašimi levkociti in imunsko sposobnostjo: levkociti vsebujejo veliko encimov (še posebno amilazo, pa tudi proteazo in lipazo), saj jih nujno potrebujejo za nemoteno izvajanje obrambne funkcije v telesu. In kadar nam v prebavnem sistemu primanjkuje encimov, jih začne telo črpati iz levkocitov, ki pri tem ustavijo opravljanje svoje naloge. Zato smo po težkem, obilnem obroku veliko bolj dovzetni za virusne in bakterijske infekcije. Še en razlog torej, da poskrbimo za zadostno število encimov v naši prebavi. Najbolje bo seveda z ustrezno prehrano, če drugače ne gre, pa tudi z naravnimi encimskimi pripravki.

Spoštujte »prežvekovalce« v vašem telesu, ker tam niso le zaradi lepšega!

Ključne besede:
encimi, trebušna slinavka, razgradnja hrane, prehrana, prebava, lipaze, amilaze, proteaze, samoprebava

• Kako z encimi do psihofizičnega zdravja?
• Lastna tovarna strupov?
• A.Vogel: Naravno nad črevesne zajedavce pri otrocih
• Pet posledic debelosti

0,046875