Skupaj razkrivamo

14.1.2010

Hrana iz muzeja voščenih lutk
Tekst: Anton Komat, iz knjige Umetnost preživetja

Industrijsko proizvedena in procesirana hrana predstavlja eno največjih zdravstvenih tveganj sodobnega človeka. Saj poznate tisto: »Smo, kar jemo!« Sprijaznimo se z dejstvom, da ima industrijska hrana z naravo toliko skupnega kot eksponati muzeja voščenih lutk madame Toussard s svojimi živimi izvirniki. Ta hrana je torej mrtva, brez življenja, je kot mrlič, ki mu na smrtni postelji umetno polepšajo obraz, in prav to posmrtno masko predstavljajo aditivi v hrani. Aditivi naj bi torej trohnobi vdihnili iluzijo življenja in razkroju vlili pridih čutne privlačnosti. Groza, saj ljudje vendar nismo mrhovinarji in vrsta Homo sapiens vendar ne spada med saprofage!

Industrijska revolucija je do temeljev preobrazila zahodno civilizacijo 19. stoletja in z njo se je dokončno uveljavila zamisel množične proizvodnje materialnih dobrin. Bila je tako uspešna, donosna in privlačna, da se je kot na dlani ponujala zamisel njene razširitve na proizvodnjo hrane. Porodil se je koncept industrijskega kmetijstva. Nekritičen in hudo naiven prenos zamisli tovarniške hale v biosfero planeta je dobil obliko neskončnih, s kemičnimi gnojili podprtih monokultur. Kemična gnojila so soli, ki povečajo pridelek predvsem na račun povečanja količine vode v večno žejnih, s solmi prepojenih rastlinah. Z monokulturami neodpornih rastlin je človek ustvaril mega gojišča za rastlinojede, katerih razmnoževalni potencial je zaradi obilja hrane dobesedno eksplodiral. Tako smo dobili invazije škodljivcev in nujnost pesticidov. In če vemo, da sta cilja industrijskega kmetijstva le količina in tržna konkurenčnost, potem je jasno, da prvi cilj prinaša ostanke strupov v hrani, drugi pa aditive.

Aditivi namreč v hrano vnašajo tisto privlačnost, ki naj bi godila našim očem, predvsem pa podaljšujejo njeno obstojnost. Kemično zmanipulirani, torej biološko mrtvi hrani, aditivi vdihnejo iluzijo živosti. Sodobni potrošnik je lahko le bolj ali manj osveščen kupec industrijsko procesirane hrane in čas je, da se vsi skupaj pričnemo spraševati, kako vsi ti aditivi dolgoročno vplivajo na naše zdravje. Za uvod se sprijaznimo z dvema ugotovitvama: prva je, da aditivi nikakor niso namenjeni nam potrošnikom, pač pa zgolj profitnemu interesu proizvajalcev hrane, druga pa nam govori, da praktično za noben aditiv niso izdelane celovite in verodostojne študije o njegovih tveganjih za naše zdravje. Čakanje na »dokončne dokaze« torej pomeni, da zavestno zastavimo svoje zdravje in zdravje svojih otrok za dobiček le nekaterih in čakamo. Toda čakanje na »dokončne dokaze« ni nič drugega kot čakanje v prenapolnjeni čakalnici bolnišnice, zato je previdnost na mestu.

MSG, uničevalec trebušne slinavke
Dokazi o zdravstvenih tveganjih aditivov se množe in poglejmo si to na primeru aditiva E-621, ki je kemično natrijev glutamat, v literaturi imenovan MSG (monosodium glutamat). MSG spada med t. i. umetne vonjave, ki naj bi vzbujale umeten vonj in okus. Ponarejanje vonja in okusa z E-621 pa prinaša hude in »neponarejene« posledice. Za uvod naj povem, da MSG uporabljajo širom sveta v laboratorijih za vzgojo predebelih miši in podgan, ki jih kasneje uporabljajo za proučevanje vpliva različnih diet na debelost in za raziskave diabetesa. Predebele poskusne živalce ustvarijo tako, da jim že od rojstva vbrizgavajo odmerke MSG. MSG namreč potroji količino inzulina, ki ga proizvaja trebušna slinavka, kar vodi v hormonske motnje s prekomerno telesno težo. Industrija nam torej v hrano zapakira kemikalijo, ki nas redi, debeli, skratka povzroča enega največjih zdravstvenih problemov sodobnega sveta, prekomerno telesno težo. Pa ne samo to! Ko so raziskovalci proučevali delovanje MSG, so razkrili, da vpliva na pospešeno izločanje serotonina v delu možganov, ki se imenuje hipotalamus. To pa je nekaj povsem drugega kakor debelost, MSG namreč s tem povzroča odvisnost od hrane, ki ga vsebuje, torej razvoj pravcate zasvojenosti, kakor je tista z drogami ali pa ona z nikotinom. Pa ne mislite si, da nemoralna industrija tega ne ve, verjemite mi, da tudi oni bero prvovrstno bazo podatkov: http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/, kjer si lahko tudi vi ogledate preko 100 medicinskih študij, ki govore o tveganjih MSG.

MSG najdemo praktično v vsej industrijski hrani, od instant juh in testenin, preko raznih čipsov, solatnih prelivov, omak, v hrani z nizko vsebnostjo maščob, taki, ki vsebuje hidrolizirane zelenjavne proteine, do perutninskih izdelkov, paštet in podobnih namazov, predvsem pa v vsej hitri hrani. Povzroča »sindrom kitajske kuhinje«, za katerega je značilno: pekoč občutek v zatilju in otrdel vrat, slabost v želodcu in potenje. In ima t. i. peti okus, ki ni niti sladko, niti grenko, slano ali kislo, pač nekaj petega, nekaj zelo posebnega, nekaj neustavljivo privlačnega. In to je to, to je MSG, ki povzroča zasvojenost in debelost. Vsekakor bodite pozorni na E-621!

Ključne besede:
industrijska hrana, proizvodnja, aditiv E-621, industrijsko kmetijstvo, kemična gnojila, MSG, pesticidi

• Kdo ima večjega?
• Konoplja za zdravje in bivanje
• Kako lahko CBD pomaga prebavilom in presnovi?
• Kako CBD pozimi podpira obrambne moči?
• Po soncu se oblačilo pozna

0,015625