Skupaj razkrivamo

14.6.2010

Kaj nas hrani: nafta ali sonce?
Besedilo: Sanja Lončar

Dolga tisočletja smo hrano pridelovali na »sončni pogon«. V zadnjem stoletju pa smo kot osnovni energent v pridelavi hrane začeli uporabljati nafto. Tako je nastal najbolj potratni sistem pridelave hrane, ki uničuje življenje v zemlji, onesnažuje podtalnico, krepi škodljivce, uničuje biotsko pestrost in nas s svojimi pridelki vse bolj bremeni, namesto da bi nas hranil.

Večina naše hrane danes raste na NPK umetnih gnojilih, ki jih proizvajamo iz nafte. Tudi večina pesticidov, ki jih uporabljamo »za zaščito«, ima enak vir. In dokler žita še hočejo rasti pod nebom, vse več sadja in zelenjave ščitimo pred zunanjimi vplivi s plastiko (ki jo prav tako proizvajamo iz derivatov nafte).

Danes zemljo pokrivamo s plastičnimi folijami ali agrokoprenami (tudi te se pridobiva iz nafte). S tem zemlji preprečujemo normalno dihanje, povišujemo temperaturo tal in s tem selektivno omejujemo razvoj naravne mikroflore v zemlji.

Ko pa rastline spravimo v tunele ali rastlinjake, jim končno odvzamemo tudi pomemben del sončne energije, brez katere so le »zombiji«, ne pa živa in zdrava narava.

Ko v knjigah ali časopisih berete, da kakšen sadež vsebuje določeno količino antioksidantov ali določenih vitaminov, je to v večini primerov čista laž. Količina hranil v določenem sadežu ni zapisana v njegovih genih, temveč je produkt njegovega »načina življenja«.

Tudi vi ste rezultat kombinacije genov svojih staršev, pa bi bilo danes vaše življenje zelo drugačno, če bi od rojstva naprej živeli le v kleti, osvetljeni z umetno žarnico in bi vam hrano dovajali po cevki. Če bi vas po vsem tem času spustili na svetlobo dneva, vaša koža ne bi bila zmožna izdelovati zaščitnega pigmenta, vaša prebavila bi bila neuporabna za normalno prehranjevanje, vaše oči pa močne svetlobe enostavno ne bi prenesle.

Kaj pomenijo geni in kaj okolje vidite vsako pomlad, če svoje sadike delate v zaprtem prostoru. Ne glede na to, da jih imate na okenski polici, bodo sadike svetle barve in pretegnjene. Če jih izpostavite močnem soncu, jih bo to v nekaj urah zažgalo. Če pa seme enake rastline zraste, ker se je zasejalo samo, na primer iz vašega komposta, imajo take rastline od samega začetka temnejšo barvo, bolj močno rast in jih ne motita ne sonce ne mraz. Sami si odgovorite, ali količina antioksidantov, različnih zdravilnih snovi, vitaminov in rudnin prihaja iz zapisa v semenu ali iz načina življenja določene rastline.

Še en dokaz, da energije sonca ne more zamenjati nič, so rože. Tiste, gojene v rastlinjakih, nikoli ne bodo razvile značilnega vonja. Videti so naravne, vendar pa so po svojih lastnostih bližje plastiki kot naravi. Le rože, ki rastejo pod soncem, razvijajo barvite in dišeče cvetove, saj le energija sonca in dostop do etrskih energij omogočata, da rastlina v celoti razvije vse svoje potenciale. In če vemo, da so mnoge zdravilne učinkovine zapisane naravnost v eteričnih oljih (ki jih mi zaznavamo kot dišave), je jasno, da si veliko zdravja od rastlin brez vonja ne morete obetati.

Zato svojih rastlin ne razvajajte preveč. Pustite jim, da se razvijejo skladno z zmožnostmi. Dišavnice in zdravilne rastline nabirajte na avtohtonih rastiščih ali jim na lastnem vrtu pustite, da živijo v pogojih, ki so čim bližji tistim, ki bi jih imele v naravi. Rudninski primanjkljaj, ki je vse večji, pa poskusite zapolniti z nabiranjem divjeraslih rastlin in sadežev, s sočenjem ali kaljenjem in z namakanjem semen.

Prekletstvo rastlinjakov

Pridelava hrane v rastlinjakih je prinesla še nekaj nevšečnosti, o katerih beremo in slišimo zelo malo. Besedna zveza »učinek tople grede« je nastala prav s proučevanjem rastlinjakov. To, kar grozi našemu planetu (učinek tople grede oziroma povišana stopnja ogljikovega dioksida), je v rastlinjakih normalno stanje. Znanstveniki so ga celo namenoma ustvarili, saj so opazili, da zaradi tega zeleni del rastlin pridobiva na rasti, pridelki so večji, sadje je večje itd. Koliko pa je to normalno s stališča naše prehrane, pa je povsem druga zgodba.

Čim več je ogljikovega dioksida v ozračju, manj je dušika v rastlinah in prav dušik je zadolžen za izgradnjo proteinov. Nadaljnje študije so pokazale, da se podobno dogaja tudi z drugimi pomembnimi elementi, kot sta cink in železo. Več ogljikovega dioksida pomeni veliko manj teh dveh rudnin, ki pa jih nujno potrebujemo za imunski sistem, reproduktivne organe, proizvodnjo rdečih krvničk itd.

Danes imamo na voljo stotine študij, ki dokazujejo, da je v ekološko pridelanih živilih vsaj 1/3 več vitaminov in rudnin, z antioksidanti pa so ekološko pridelane rastline celo dvakrat bogatejše od konvencionalnih. S stopnjevanjem segrevanja pa dobiva celoten proces nepredvidljive razsežnosti.

Po podatkih UN danes že vsaj tretjina prebivalcev, kljub zadostni količini hrane, trpi zaradi pomanjkanja kakšnega izmed pomembnih mikroelementov. Ocenjujejo, da samo zaradi pomanjkanja železa, ki slabi zdravje otrok, vpliva na kognitivne sposobnosti in celo povečuje število mrtvorojenih otrok, danes trpi 4,5 milijarde prebivalcev Zemlje. Pomanjkanje joda, ki lahko poškoduje možgane, je težava, s katero se soočajo v 130 državah.

Lačne so tudi žuželke

Kot piše biolog David Seaborg, revne rastline, v katerih je manj hranilnih snovi, delajo težave tudi rastlinojedim žuželkam. Nekatere se poskušajo prilagoditi tako, da poskušajo pojesti veliko več kot doslej. David Karowe z univerze Western Michigan University je pokazal, da so gosenice v okolju, v katerem je bila povečana raven ogljikovega dioksida, pojedle 40 % več kot običajno, vendar kljub temu niso dosegle svoje povprečne velikosti. Podobno so pokazali tudi drugi poizkusi z žuželkami. Pri nekaterih žuželkah je povečanje ogljikovega dioksida povzročilo, da so se razmnoževale veliko hitreje, kar je zagotovo slaba novica za pridelke, ki jih lahko napadejo.

Zapleti z ovcami

Težave postanejo še bolj kompleksne, ko začnemo opazovati spremembe, ki jih povečanje ravni ogljikovega dioksida povzroča pri živalih. Na Državnem inštitutu v Kansasu je Clenton Owensby izvedel zelo obsežen poskus z ovcami. Najprej je prišel do sklepa, da je trava, ki jo je gojil v pogojih s povečanim odstotkom ogljikovega dioksida, povečala pridelek za 22 %. Istočasno pa je ugotovil, da je bil odstotek dušika v krmi za 8 do 12 % nižji. Ovce ne morejo neposredno presnoviti zaužite krme. Pri presnovi so odvisne od mikroorganizmov v svojem črevesju, ki pomagajo cepiti celulozo. Pomanjkanje dušika v krmi povzroča upadanje števila potrebnih mikroorganizmov. S tem se upočasnjuje proces prebave in ovce, četudi želijo, ne morejo zaužiti in prebaviti več krme kot doslej. S tem je upočasnjena njihova rast in povečana njihova podhranjenost. V opazovanih čredah se je znižalo tudi razmnoževanje, in sicer za 5 do 10 %.

Pa smo pri človeku!

Seveda vas najbolj zanima, kaj lahko pričakujete na svojih krožnikih. Zelo dragoceno študijo, ki nakazuje, kaj se bo dogajalo s ključnimi 24 mikroelementi v naši prehrani, je izvedel prof. Loladze na Univerzi v Nebraski. Več kot 36 izvedenih poskusov je pokazalo, da nas čaka upad velikega števila hranilnih snovi, med katerimi sta tudi cink in magnezij.

Študij, ki so se ukvarjale z zelenjavo, je veliko. Raziskovalec Loladze pa je našel le nekaj študij, opravljenih na rižu in pšenici. Študija riža je pokazala, da v okolju s povečanim ogljikovim dioksidom dušik v rižu upade za 14 %, fosfor za 5 %, železo za 17 % in cink za 28 %. Povečal se je le odstotek kalcija.

V vseh treh študijah, opravljenih na pšenici, so ugotovili padec vseh elementov razen kalija. Pred kratkim so svojo študijo vpliva ogljikovega dioksida na žita objavili tudi kitajski raziskovalci pod vodstvom Dong-Xiu Wuja. Njihovi poskusi so pokazali, da je dušik v žitih upadel za 15 %, fosfor za 36 %, kalij za 23 % in cink za 32 %. To v praksi pomeni, da bomo morali zaužiti tretjino več nepotrebnih kalorij, da potešimo lakoto po nujno potrebnih snoveh.

Ko ima hudič mlade

Ste pomisli, da boste vse uredili s kakšnim prehranskim dopolnilom?

Imamo le še eno težavico. Ugotovili so, da povečani odstotek ogljikovega dioksida pospešuje proizvodnjo strupov, s katerimi se poskuša rastlina zavarovati pred morebitnimi nevarnostmi, ker verjetno tudi sama čuti, da ni v dobri kondiciji. Tako se s povečanjem zelene mase, ki ji ne sledijo tudi hranilne in zdravilne snovi, povečuje odstotek fenolov, taninov in drugih kemičnih snovi, ki za naše zdravje niso zaželeni. Kot pravi prof. Mattson, ki se je ukvarjal s to problematiko, trenutno »živimo v globalnem eksperimentu, ki ga ne moremo nadzirati in na koncu bomo morali juho, ki smo si jo sami skuhali, tudi pojesti«.  

________________________________________________________________________

Kje je tu zdrava pamet?

Proizvodnja hrane požre kakšno petino vse energije, predelava in transporti hrane pa kar štiri petine. Znotraj proizvodnje (ki predstavlja 21 % vse porabe energije) pa je še potrebno omeniti da je pogon kmetijske mehanizacije udeležen s 35 %, kemična gnojila z 28 %,
namakanje s 7 %, drugo pa se razdeli na pesticide, strošek semen in delo.

Če pogledamo iz katerih stroškov je sestavljena predelava in dobava hrane (79 %), pridemo na naslednje:  Tehnološka predelava 16 % energije, pakiranje 7 %, transport 14 %, trgovina 11 %, hladilnice 31 %. Rešitev je edino v obnovi lokalnega trga in višje stopnje samooskrbe.

Vir: Anton Komat, Umetnost preživetja

---

Ključne besede:
nafta, sonce, rastlinjak, NPK, rože, dišavnice, dušik, železo, cink, žuželke, ovce, zelenjava, hrana, pridelava

 

Sorodni članki:

• Vrtnarjenja še ni konec!
• Bo zima zelena ali siva?
• Dišave, ki pomagajo in dišave, ki škodujejo
• Kdo ima večjega?
• Zaščitimo zdravje oči

0,2324219