Miselnost, ki je težave ustvarila, jih ne more razrešiti, je povedal že A. Einstein. Zato ne preseneča, da rešitev za zavoženo zdravje zahodnjakov danes prihaja iz oddaljene Sibirije, višav Tibeta ali Kitajske. A njihove rastline bi nam bolj malo koristile, če ne bi bil ohranjen tudi odnos prebivalcev teh področij do zakladov zdravja. 

Če bomo začeli spoštovati kulture, ki smo jih do včeraj imenovali “nerazviti” in ”primitivni”, bomo mogoče dojeli, kaj vse smo pozabili, izgubili in kako revni smo v resnici.

Med stotisočimi rastlinskimi vrstami vsega sveta se danes človek sooča z dejstvom, da iz te bogate zakladnice narave pozna in uživa le nekaj deset vrst rastlin. 

Odtujenost od narave je človeka osiromašila za paleto njenih darov in ga kljub napredku in visokemu standardu pahnila v revščino. Posledice so znane: bolezni telesa in duha. Človek, ki je izgubil avtohtono vez z naravo, se kljub izjemnemu napredku znanosti, sooča z boleznimi, ki jih ljudje, ki imajo možnost živeti v absolutni harmoniji z naravo, sploh ne poznajo. 

V pradavnini so se ljudje prehranjevali usklajeno z naravnimi danostmi. Naši predniki so uživali nešteto zdravilnih rastlin in gob, katerih hranilno in zdravilno moč so dobro poznali. 

Znanja so pridobili z izkušnjami in natančnim opazovanjem, verjetno pa jih je vodila tudi naravna intuicija, ki jo danes ohranjajo le še živalske vrste.   

Primerjalne študije Svetovne zdravstvene organizacije o zdravstvenem stanju ljudstev, ki še danes živijo v popolni harmoniji z naravo (Sibirija, Severna in Južna Amerika, Afrika, Tibet, Kitajska, Avstralija) z zdravstvenim stanjem ljudi v visokorazvitih družbah, kažejo na osupljivo dejstvo, ki ruši vse teorije o napredku človeštva v smislu razvite in bogate družbe: avtohtoni prebivalci najrevnejših predelov sveta, ki živijo izključno od narave, ne poznajo nobenih bolezni, ki v skokovitem porastu uničujejo prebivalstvo razvitih držav. 

Ljudstva v Sibiriji in v Severni Ameriki npr. ne bolehajo za skorbutom, čeprav v dolgih in mrzlih zimah nimajo možnosti uživati svežega sadja in zelenjave in si torej z ustrezno prehrano zagotoviti zadostno količino C vitamina. Tradicionalna zdravilstva sicer niso poznala znanstvenih razlag o delovanju telesa in nastanku bolezni, so pa bila pri praktičnem preprečevanju bolezni kljub temu uspešnejša od medicinske znanosti. 

V knjigi Medicina ameriških Indijancev (University of Oklahoma Press, 1970) je Virgil Vogel opisal lep primer, kako je »nevedno« ljudsko zdravilstvo prekašalo znanje in zdravilne možnosti znanstvene medicine: 

»V strupeno mrzli zimi 1535-1536 so tri ladje Jacquesa Cartiera ostale v skoraj dva metra debelem ledu reke Sv. Lovrenca blizu mesta Montreal. Visoki snežni zameti so posadki preprečili odhod v mesto, zato je bila prehrana 110 mornarjev odvisna od zalog enolične hrane v ladijskih skladiščih. Vsa posadka je kmalu začela trpeti zaradi skorbuta, ki je do sredine marca zahteval že 25 življenj. Vse druge mornarje, razen treh ali štirih, pa je bolezen tako prizadela, da ni bilo nobenega upanja, da bodo še kdaj ozdraveli. Ko so se razmere še bolj poslabšale, je Jacque Cartier po srečnem naključju srečal tamkajšnjega indijanskega poglavarja, ta pa mu je povedal, da je imel enako bolezen in da si jo je na hitro pozdravil s sokovi nekih dreves. Indijanke so nabrale veje tega  čarodejnega drevesa, skuhale poparek iz njegovih listov in lubja ter polagale usedlinsko goščo na noge bolnikov. Tako ozdravljeni bolniki so si hitro opomogli in od takrat naprej so francoski mornarji neizmerno občudovali zdravilno spretnost Indijancev.« 

Seveda Indijanci niso nikoli slišali, da je skorbut pomanjkanje C vitamina. Prav tako ne bi mogli  razložiti, zakaj je njihovo zdravljenje odpravilo vsa bolezenska znamenja. 

Ker ljudstva, ki živijo izključno od naravnih danosti, vedo, da jim ne glede na težke naravne in klimatske pogoje, narava daje vse, kar potrebujejo za preživetje, so se skozi tisočletja naučila, da naravna bogastva predelajo tako, da so jim na voljo tudi v zimskih ali sušnih mesecih. Tako npr. v Sibiriji iz večine naravnih plodov ali semen po starodavni metodi hladnega stiskanja, prešajo olja, ki jim služijo kot najkvalitetnejša  hrana in jim dajejo vsa potrebna hranila. Starodavno znanje stiskanja olj iz semen in plodov danes srečamo le redkokje, pa tudi zelo malo naravnih plodov se uporablja za proizvodnjo olj. 

Avtohtoni prebivalci Sibirije hladno stiskano olje iz oreškov sibirske cedre imenujejo eliksir dolgega življenja. V predelih tajge ga še danes proizvajajo po starodavni metodi hladnega stiskanja in sicer izključno s pomočjo mehanskega procesa, brez uporabe toplote, nato pa se samo očisti z usedanjem. Na takšen način avtohtona ljudstva v stiskalnicah iz cedrovine iztiskajo olje iz oreščkov sibirske cedre le ob polni luni. Sibirska ljudstva namreč vedo, da je poleg snovnih substanc pomembna tudi energija, saj smo vsa živa bitja ne le skupek materije, temveč tudi energijska bitja. Uporabljajo ga tako v medicinske kot prehrambene namene.  

Raziskave inštituta Rosgoskarantin iz Tomska navajajo vrsto znanstvenih študij, ki potrjujejo zdravilnost tega olja. 

Hladni sever skriva še veliko zakladov, od katerih si zahodnjaki obetamo izboljšanje zdravja. Olje pridobljeno iz drevesne gobe rejši velja v Sibiriji za preventivno sredstvo proti raku in hkrati zdravilo za zdravljenje različnih oblik raka. Olje Kitajske šisandre (Schisandra chinensis (Turkz.) Baill) (bolj poznana kot tradicionalna kitajska zdravilna rastlina, imenovano Wu-wi-ei-tzu) se uporablja tako v tradicionalni, kakor tudi v uradni ruski medicini. V Sibiriji olje iz semen kitajske šisandre uporabljajo skupaj z oljem iz oreškov sibirske cedre, saj delujeta kot nekakšen jin/jang, ker se dobesedno dopolnjujeta. Uporablja se mešanica v razmerju 1 : 1. Olje iz oreščkov sibirske cedre tako omehča olje iz semen šisandre.