Kdaj bo znanstveno podprta medicina v dobro svojih pacientov zares začela uporabljati znanost?

Prof. dr. Thomas Rau, strokovni vodja klinike Paracelsus v Švici in vodja Švicarske akademije za biološko medicino, je imel maja dva seminarja v Sloveniji. Prvega za strokovno javnost, ko mu je prisluhnilo petdeset zdravnikov in terapevtov, naslednji dan pa za skoraj tristo poslušalcev iz širše javnosti. 

Mnogi že poznate rek »zdravnik zdravi, narava pozdravi«. Toda to ne pomeni, da morajo biti naravni zdravilci in alopatska medicina na nasprotnih bregovih. Prav omenjeni seminar je bil odličen dokaz, da je mogoče sodobne dosežke znanosti, razvite diagnostične tehnike, spoznanja o ortomolekularni medicini in najsodobnejše postopke izdelave naravnih zdravil uporabiti v pacientovo korist in z namenom pozdraviti celo to, kar imajo mnogi za neozdravljivo. 

Kot ste lahko prebrali v intervjuju, ki smo ga objavili pred mesecem dni, dr. Rau trdno verjame, da je prav specializacija naredila veliko škodo razvoju medicine. Zato dandanes večina zdravnikov ne zna več videti celotne slike in razumeti, kaj v zapletenem človeškem sistemu je ustvarilo to, kar vidimo kot bolezen. 

Ni nam treba ugibati, pravi dr. Rau. Na voljo so nam številne diagnostične metode, ki pomagajo hitro razvozlati uganko in najti optimalne rešitve. Pri tem nima v mislih CT-snemanja, jemanja vzorcev tkiv ter drugih, za pacienta tveganih in zelo dragih postopkov. 

V svoji skorajda tridesetletni praksi je ugotovil, da lahko že nekateri osnovni kazalniki zelo veliko povedo o dogajanju v telesu. Ko je dal testirati sestavo maščobnih kislin svojih pacientov z multiplo sklerozo, je ugotovil, da je pri vseh opaziti ogromen presežek linolne, palmitinske in arahidonske maščobne kisline. Prav te kisline pa v telesu ustvarjajo vnetja in načenjajo živčne ovojnice. Poleg tega je bila pri vseh testiranih osebah količina omega 3 maščobnih kislin globoko pod minimumom. 

S spremembo prehrane, iz katere so izločili problematične maščobe in povečali vnos biorazpoložljive oblike omega 3 maščobnih kislin (na kliniki uporabljajo asta-omega 3 olje), se je stanje teh pacientov čudežno hitro izboljšalo. Povečini je šlo za osebe, ki so jih pred tem leta zdravili z zelo dragimi zdravili, in vendar brez trajnih uspehov. 

Da je lahko prav sestava maščobnih kislin odločilnega pomena za nastajanje vnetij v telesu, se je prepričal tudi pri diagnostiki rakavih bolnikov, pa tudi pri številnih bolnikih z avtoimunskimi boleznimi, revmatoidnimi težavami ipd. To ne pomeni, da taki pacienti namesto zdravil potrebujejo le kakovostno olje. Kaj takega bi bilo pretirano trditi, drži pa, da urejena sestava maščobnih kislin zelo omili simptome in omogoči, da imajo tudi druga zdravila boljše učinke. 

Pregled toksičnih obremenitev na eni strani ter založenosti telesa s pomembnimi vitamini in rudninami je standardni postopek na kliniki Paracelsus, še pred začetkom obravnave pacienta. Dr. Rau je bil presenečen, ko je ugotovil, da je pri zelo velikem številu diabetikov opazen močen primanjkljaj kroma. Ta element je zelo pomemben za delovanje inzulinskih receptorjev v celicah. Če nam ga primanjkuje, celica potrebuje vse več inzulina, da lahko sprejema sladkor, kar izčrpava trebušno slinavko in sčasoma vodi v diabetes. 

Krom ne bi smel biti tak problem, saj je prisoten v živilih. Od kod torej tolikšno pomanjkanje? Dr. Rau je s primerjanjem številnih izvidov pacientov prišel do sklepa, da imajo osebe z občutnim pomanjkanjem kroma nekaj skupnega – uživajo klorirano vodo. Prav klor onemogoča, da bi telo vsrkalo krom. Ker številne države varčujejo, kloriranje v vse večjem številu držav postaja ena od glavnih tehnik čiščenja vode. Poleg tega je klor nevaren za črevesno floro: uživanje klorirane vode za telo pomeni nenehno dodajanje snovi, ki uničuje koristne mikroorganizme in odpira vrata patogenom. Povrhu klor skupaj z nekaterimi kemikalijami (npr. atrazin) tvori zelo toksične in rakotvorne spojine. 

Za naše telo je najboljša živa izvirska voda, seveda če je neoporečna. Če je v vodi problematičen le klor, ga lahko odstranimo tudi s pretočnimi filtri, za temeljito čiščenje pa potrebujemo reverzno osmozo. Ta pa žal pokvari strukturo vode, zato je treba tako vodo pred uživanjem še revitalizirati. 

Včasih so primeri bolj zapleteni in zahtevajo skorajda detektivske spretnosti. Ker na kliniko Paracelsus prihajajo ljudje z vsega sveta, njihovi izvidi veliko povedo tudi o tem, kaj se danes dogaja na našem planetu. Eden od skrb vzbujajočih podatkov je nenehno povečevanje obremenitev s težkimi kovinami in s toksičnimi snovmi. Celo DDT, o katerem menimo, da je stvar preteklosti, je v naših telesih vse več. Res je, da smo ga v Evropi prepovedali, toda to ne pomeni, da ga drugje po svetu ne uporabljajo več. V resnici njegova uporaba v svetovnem merilu nenehno narašča. Če vas ne zanima pretirano, ali v Zimbabveju z njim posipajo poljščine ali ne, zadeva postane bolj aktualna, ko krma, prepojena z DDT, postane hrana za živali, mi pa na koncu uživamo njihovo mleko, jajca in meso. Čeprav nam je svoje okolje uspelo obvarovati pred DDT, ga prek takih živil kopičimo v koncentracijah, ki za več kot tisočkrat presegajo koncentracije v živalih. 

Številne nevrološke bolezni, kot sta Alzheimerjeva bolezen in demenca, so v korelaciji z ostanki pesticidov, ki jih naša medicina sploh ne spremlja, pri postavljanju diagnoze pa niti ne preverja njihove ravni. 

Če bi znali ugotoviti, kje in v kakšnih količinah so se nakopičili strupi, bi lažje razumeli, zakaj pešajo nekateri organi in telesne funkcije. Ko jih razbremenimo in jih podpremo, bodo lažje opravljali svoje naloge in obnovili ali popravili prizadeta tkiva.