Če bi ljudje vedeli, da je vročina alarmni zvonec narave, se ne bi toliko borili proti njej, kot se danes to še mnogokrat dogaja. Vročina je odraz obrambne reakcije proti škodljivim vsiljivcem. Namesto da bi organizmu v tej borbi pomagali, ljudje dušijo iz napačne zaskrbljenosti tisto, kar je narava uporabila za obrambo. Prehitro sežemo po aspirinu in podobnih pripravkih, da bi odpravili vročino. Zakaj želimo biti bolj pametni od naravnih zakonov, po katerih se ravna naš organizem? Zakaj delovanja vročine ne podpremo? Zakaj smo nehvaležni? Zakaj ne zaupamo nasvetu ljudi, ki cenijo vrednost vročine? V nadaljevanju preberite, kaj je o vročini napisal A. Vogel. 

Že v starem veku so prav ocenjevali moč vročine, kar je neki zdravnik izrazil z besedami: »Dajte mi moč, da povzročim vročino, in pokazal vam bom pot do zdravljenja vseh bolezni.« Navkljub pretiranosti vsebuje ta stavek nekaj zlate resnice. Izjema je vročina pri skriti tuberkulozi, pri Basedowovi bolezni, pri paratifusu, pri vnetju srčnih zaklopk in pri slabokrvnosti zaradi pomanjkanja železa. Znižana telesna temperatura pri boleznih opozarja na odpoved obrambnih mehanizmov bolnika in zdravnikovo znanje bo v škripcih, če bo pri takšnih bolnikih prišlo do zapletov. Torej si ne zapirajmo oči pred mnenjem starodavnih zdravnikov in vročino cenimo v vsej njeni vrednosti in pomenu. Zavedati se moramo, da je vročina naš zaveznik v borbi proti škodljivim vsiljivcem in tega nikoli ne bi smeli pozabiti, razen kadar vročino povzročijo alopatska zdravila - takrat se moramo tega pravila vzdržati. 

Kaj pa, če nenehno naraščajoča vročina vzbuja skrb, da bo bolnika konec? Ali se nismo že v šoli učili, da bo pri 42 °C telesne temperature življenja konec? Bomo potem čakali, da umremo od vročine? Tega nikakor nočemo. Marsikaj pa nam bo lažje razumljivo, če bomo skrbno razčlenili podobne pojave v svoji okolici, da bi razumeli koristnost vročine. Vsi vemo, da peč dobro greje, če dobro vleče. Če je dovod zraka dober, lahko peč kurimo, kolikor hočemo, pa je ne bo razneslo. Če pa peč ne vleče, ker je dimnik zamašen s sajami, se bo pod pritiskom razžarela in zgodi se lahko marsikaj. Pri pomanjkljivem dovajanju svežega zraka bo prežgalo rešetko peči. Pri dobro očiščeni peči, v kateri lahko zrak izdatno kroži, pa rešetka ne bo pričela žareti in je ne bo treba nenehno menjavati. Če opisani primer prenesemo na telo, bomo razumeli, da vročina ni nič drugega kot pospešeno izgorevanje. Tudi pri telesni vročini moramo skrbeti za ustrezno »zračenje« organizma. Skrbeti moramo, da nič ne zastaja in da nikjer ne nastaja pritisk. Eden od odtokov je črevo, ki mora brezpogojno delovati v redu. Tudi ledvici in koža morajo delovati brezhibno. Težko si predstavljamo, da bi vročina škodovala, če zares in pravilno ocenjujemo delovanje navedenih treh organov. 

Naravno zdravljenje nam torej nalaga, da ob vročini temeljito očistimo črevo. V pomoč so nam zeliščni klistirji in naravna odvajala. 

Ledvici spodbudimo z odvajali za vodo. Najbolje deluje, na primer, zlata rozga. Če je nimamo pri roki, pomaga tudi preslica. Tudi čaj iz peteršilja, čebule ali brinja ne bo odpovedal. Če tudi tega nimamo na voljo, zaleže, sicer bolj šibko, pa vendar, tudi šipkov čaj. Ne pozabite pa ob tem seveda popiti tudi dovolj vode!

Ko ledvici delujeta pravilno, moramo poskrbeti tudi za kožo. Pri vročini vedno pomagajo obkladki. Komur je metoda neznana, naj obišče ustrezno delavnico, si prebere ustrezno literaturo in drugo ter se poduči o ustrezni uporabi obkladkov, saj lahko z nepravilno uporabo naredite več škode kot koristi. Ko se boste s to metodo seznanili, boste ugotovili, da navsezadnje ni tako težko bolniku priskrbeti ovoj okoli trupa ali prsnega koša. Pri pravilnem povijanju se bo vročični bolnik pričel potiti. Vročičnemu bolniku prijajo tudi mrzli ovoji goleni ali v kis namočene in ožete kratke nogavice, ki mu jih obujete. Kaj kmalu bo začutil olajšanje in bo lahko zaspal. To je preprosta in naravna rešitev. Zakaj bi morali zaradi nepotrebne skrbi in neznanja takoj seči po tabletah proti vročini? 

Druga stvar, ki jo moramo pri vročini upoštevati, je prehrana takega bolnika. Vsaka hrana mu je odveč in ničesar noče pojesti. Občutek pravi, da je hrana zdaj odveč, da si mora telo pomagati s tistim, kar ima, ker prebavni organi počivajo kot ustavljeni stroj. Tisti, ki sili bolnika k jedi, mu dela medvedjo uslugo. Predvsem moramo počakati z raznimi dobrotami. Vročičnemu bolniku ne smemo dajati beljakovinske hrane in težko prebavljivih hranil, temveč dovolj sadnih sokov, čajev in vode. Sveže pripravljen grozdni ali pomarančni sok bolnika osveži, organizmu pa nudi soli in vitamine. Sokove naj pije počasi, po požirkih in naj jih dobro pomeša s slino. Koristna sta prav tako sirotka ali razredčen Molkosan.

Če pustimo, kot smo omenili, da prične vročina sama počasi padati, se ne bo več dvignila, temveč padla na normalno telesno temperaturo. Naglo padanje temperature ni dobro za organizem. Ko se telesna temperatura zviša, zgori vse, kar mora zgoreti, in šele nato prične padati. To je normalna pot, normalna temperaturna krivulja. Vse, kar naglo potlačimo, se le pritaji in ni odpravljeno, kot bi si mislili. Dosegli bi le premirje, ne da bi odpravili vzrok za dvig telesne temperature. Vse, česar nismo izločili z znojem, urinom in blatom, je ostalo v telesu in preti, da bo spet vzplamtelo. Povsem mogoče je, da s tabletami preženemo vročino pri angini. Ker pa telesa nismo očistili strupov, ki so pri angini nastali, se lahko škodljivost pojavi in deluje na drugem kraju. Posledice se lahko pokažejo kot vnetje osrčnika, pljuč ali pa kot sklepni revmatizem. Kdo še ni okusil, da najnovejša sredstva, s katerimi bolezen sicer na hitro odpravimo, hitro prikličejo drugo zlo? Počasi bo morala tudi šolska medicina spoznati, da delovanje takšnih čudežnih zdravil ni povsem utemeljeno. Narava zahteva svoje in je ne moremo brez škode zaobiti ali v nekaj prisiliti.

Če pravilno prisluhnemo naravnim zakonom in jim tudi sledimo, bomo v času bolezni našli pravo pot. Če gledamo na vročino kot na alarmni zvonec narave, se nam je ni treba več bati. Vročina nam je v pomoč, če njenih uslug ne zatiramo, temveč jih izkoristimo!