Začnimo pot na bregovih Kolumbije v državi Washington. James Nagler, profesor zoologije na Univerzi v Idahu, je odkril nenavadne spremembe pri postrvih v tej reki. Skoraj vse ulovljene ribe so bile videti samice. Samci so izginili, toda kam?

Preiskava DNK teh rib je pokazala, da je bilo mnogo samcev navidezno ženskega spola, toda njihovi kromosomi so imeli kombinacijo, značilno za samce, XY, namesto ženske XX. Na Naglerjeva presenetljiva odkritja so se hitro odzvali v Veliki Britaniji in tamkajšnje oblasti so podprle enake raziskave v britanskih rekah. Ugotovitve so bile presenetljive: v dveh onesnaženih rekah so bile razmere enake kakor v Kolumbiji. Polovica rib je bila normalnih samic, druga polovica pa niso bile niti ženskega niti moškega spola. Britanski raziskovalci so čudna dvospolna bitja imenovali ribe »srednjega« spola (intersex). Njihove gonade niso bile niti ovariji niti testisi, temveč oboje hkrati. Raziskovalci so na histoloških rezih videli čudno tkivo, ki je ustvarjalo spermije in jajčeca. Presenetljivo je bilo, da so dvospolne postrvi našli pod iztoki čistilnih naprav, nad njimi pa jih je bilo bistveno manj. Nekaj je bilo torej v vodi in tisto, kar je povzročalo feminizacijo postrvi, je prihajalo naravnost iz čistilnih naprav. Toda tega dramatičnega dogajanja niso opazili samo pri ribah. V jezeru Apopka na Floridi je Louis Guillette naletel na aligatorje z nenavadno majhnimi penisi. Preiskava krvi samcev je pokazala izjemno povišanje titra ženskih spolnih hormonov, medtem ko so bili moški komajda merljivi. Raziskave je na floridskih pumah leta 1995 nadaljeval C. F. Facemire in odkril, da so samci popolnoma neplodni. 

Tudi pri nas je bila opravljena prva tovrstna raziskava na ribah reke Ljubljanice, ki jo je opravila Katedra za ihtiologijo Veterinarske fakultete v Ljubljani v letu 2008. Skupaj so vzorčili 56 rib osmih vrst, torej je bilo preiskano relativno manjše število rib. V končnem toku reke Ljubljanice je bilo najdenih 10,5 % samcev »srednjega spola«, ki so histološko dokazovali prisotnost kemikalij z učinkom hormonskih motilcev. Raziskave bi bilo nujno treba nadaljevati v večjem obsegu v daljšem časovnem obdobju in s tem vzpostaviti redni monitoring onesnaženja vodotokov, vendar oblast ni hotela dodeliti denarja za kaj takega. Ona že ve, zakaj! Saj poznate tisto perverzijo oblasti o »vznemirjanju« javnosti! 

Sodobna civilizacija ustvarja kemikalije, ki v naravi nikoli niso obstajale. Mnoge so estrogenomimetiki (imajo učinek estrogenih hormonov). Plastika vsebuje številne aditive, ki se dodajajo za ohranjanje prožnosti embalaže in spadajo med ftalate, ki so dokazano estrogenomimetiki. Plastična embalaža za pijače ima zaradi dodanih ftalatov velik estrogenomimetični učinek, zato je pitje tekočin iz plastenk močno tvegano za zdravje. Tudi številni široko uporabljani pesticidi imajo estrogeni učinek in enako velja za plastificirane prevleke konzerv s hrano. Vse te nevarne kemikalije po kanalizaciji in prek čistilnih naprav najdejo pot v reke in jezera ter tam povzročajo usodne posledice pri ribah, aligatorjih in drugih živalskih vrstah. Raziskovalci so prišli do osupljivih ugotovitev, da tudi ostanki kontracepcijskih tablet ali zdravil za nadomestno hormonsko zdravljenje (Hormone Replacement Therapy, HRT) v urinu žensk spodbujajo podobne procese.

Estrogenomimetične kemikalije sprožajo feminizacijo moških. Že dolgo je znano, da se je v zadnjih štiridesetih letih število semenčic pri zahodnih moških zmanjšalo kar za polovico. Pričakovana potrditev domneve, da se tisto, kar se dogaja živalim, dogaja tudi ljudem. Moška neplodnost se je zaradi tega povečala kar za štirikrat, s 4 odstotkov leta 1965 na več kot 10 odstotkov leta 1982, danes pa je 16-odstotna. Čedalje bolj se znižuje tudi starost neplodnih moških. Zdaj ni sposobna imeti otrok že približno četrtina. Kaj pa ženske, kakšen je vpliv nanje? Opaženo je, da se meja, ko spolno dozorijo, pomika čedalje niže. Marcia Herman-Giddens je opravila raziskavo, s katero je zajela kar 17.000 mladih Američank in to nedvomno dokazala. Prej so bile osemletnice z menstruacijo izjema, danes pa je to pravilo – Kaplowitz je našel kavkaške deklice, ki so dobile prvo menstruacijo že pri sedmih letih, in Afroameričanke celo pri šestih letih. Pri osmih letih imajo deklice že vidno razvite prsi. V Portoriku so zdravniki dokazali povezavo med prezgodaj razvitimi dojkami in povečano koncentracijo ftalatov v krvi deklet. S prstom se je spet kazalo na plastično embalažo pijač. Določen vpliv je imelo tudi tropsko podnebje tega otoka, ki z višjimi temperaturami pospešuje izločanje ftalatov v embalirano tekočino. Raziskovalce je vodila Ivelisse Col, ugotovitve njihove študije pa je objavila revija Environmental Health Perspective. Pomenljiva je že njena naslovnica, ki napoveduje članek – na njej je mlado dekle, ki pije vodo iz plastenke.

Prezgodnja puberteta deklet je globalni pojav in čedalje bolj priteguje pozornost medijev. Toda ti se ne lotevajo bistva težave. Zgovoren primer je Time, ki je 30. oktobra 2000 pisal o tem pojavu, vendar ga ni povezoval z dogajanjem v naravi in s težavami moških. Dodatni estrogen pa vpliva tudi na odrasle ženske. O povezavi učinkov estrogena in silovitega porasta raka dojk se vztrajno molči. V zadnjih petdesetih letih se je število obolelih dramatično povečalo, toda tudi o tem ne govori nihče. Zanimivo je, da je rak dojk dokazano povezan s »plastificiranjem« zahodnega industrializiranega sveta. Pri ženskah v tretjem svetu je tveganje, da bodo zbolele za rakom dojk, bistveno manjše. Številne študije potrjujejo, da ga poveča že preselitev v urbano okolje. Na razvoj bolezni torej vpliva predvsem okolje, genetične dejavnike pa poudarjajo le tisti, katerih cilj je zakriti resnico. Na prvi pogled imata dve popolnoma različni resnici, o feminizaciji zahodne kulture in o učinkih okoljskih estrogenov, jasno prepoznaven skupni imenovalec.

Spremenjena človeška psihologija in patološka endokrinologija sta v najtesnejši povezavi z okoljskimi estrogeni. Naštejmo le klinične simptome: TDS (Testicular Dysgenesis Sindrome) z zmanjšanim številom semenčic, s pomanjkanjem moškega spolnega hormona testosterona in porastom raka mod (350 % v zadnjih dvajsetih letih), prezgodnja puberteta pri deklicah, silovit porast raka dojk in endometrioze pri odraslih ženskah ter kongenitalnih malformacij pri dečkih, kakor sta hipospadija in kriptorhizem. Napadeni sta človekova duševnost in spolnost. Sočasnost obeh procesov je naravnost zastrašujoča. Lahko navedem še en podatek, ki to ponazarja: leta 1950 je bilo na ameriških univerzah 70 odstotkov diplomirancev moških, danes jih je samo še 43 odstotkov in njihovo število se še zmanjšuje. Če bo šlo tako naprej, bo zadnji moški diplomiral leta 2067. Pomagajmo si še z grafičnim prikazom, brez statističnih prevar in manipulacij, pa bomo videli, da se graf upadanja števila semenčic pri moških v ZDA popolnoma ujema z grafom upadanja deleža diplomirancev moškega spola. Ujemanje obeh pojavov, kulturnega in endokrinega, nam le potrjuje vso dramatičnost družbenega dogajanja. Domneva se, da je rimski imperij propadel, ker se je njegovo prebivalstvo zastrupilo s svincem. Vzrok je bila vsakodnevna izpostavljenost nevarnemu svincu v glazuri posodja in v vodovodu. Toksikolog Jerome Nriagu piše, da nevroloških simptomov zastrupitve takrat nihče ni povezoval s svincem. Nihče ni opravil kontrolnih poskusov, ni primerjal, denimo, prebivalstva, ki je bilo v stiku s svincem, s tistim, ki ni bilo. Znanosti v sodobnem smislu takrat pač še ni bilo. Ali se ne dogaja nekaj podobnega tudi zdaj s hormonskimi motilci? Zakaj ne opravijo obsežnejše raziskave, ki bi primerjala »plastificirano« prebivalstvo s »primitivnim«, ki še ne uporablja množično plastike in pesticidov?

Več kot očitno je, da se svet dramatično spreminja v nekaj, česar človeška civilizacija še ne pozna. Nedoumljivo pa je, da to ne skrbi prav nikogar. So spremembe že tako globoke in vpliv estrogenomimetikov tako močan, da sta oba procesa otopila naše zaznave in zato ne opazimo grozeče nevarnosti?