Sintetična vlakna so najbolj priljubljena vlakna na svetu. Kar 65 odstotkov svetovne proizvodnje vlaken predstavljajo sintetična, samo 35 odstotkov pa naravna vlakna. 

Med sintetičnimi vlakni ima največji delež poliester (70 odstotkov). Obstaja več vrst poliestra, vendar je v tekstilni industriji najbolj razširjen polietilen tereftalat (PET), saj gre za izredno poceni material. 

Stvari so postale hitro in zlahka zamenljive. Nekateri izdelki so izredno poceni, porabnik pa z njihovo nenehno menjavo sledi modnim trendom, ki so pisani na kožo tekstilni industriji. Na drugi strani so izdelki pogosto tako slabe kakovosti, da jih je v resnici treba zamenjati po krajšem času kot nekoč. Celo visoka cena in znana blagovna znamka nista več nikakršno zagotovilo, da ste kupili zdrav izdelek. 

Na drugi strani je tudi porabnik vse bolj razvajen in zahteven. Želi si modno potiskane izdelke, ki se ne bi mečkali, krčili in prepuščali vlage, obenem pa bi jih bilo mogoče prati pri visokih temperaturah.

Že nekaj časa je znano, da nas mora bolj kot surovina, iz katere je izdelan tekstilni izdelek, skrbeti njena obdelava. Pogosto namreč pozabljamo na nevidne kemikalije, na katere se naše telo ne odzove takoj. Največ nevarnih kemikalij in barvil še vedno uporabljajo na Kitajskem, v Bangladešu, na Tajskem in v drugih azijskih državah, kamor evropska in severnoameriška podjetja zaradi cenene delovne sile selijo svojo proizvodnjo. Poleg oblačil od tam prihajajo tudi izdelki za dom (ležišča, odeje, vzglavniki …). Kemikalije iz izdelkov, ki jih vsak dan uporabljamo po več ur, se že v nekaj minutah znajdejo v našem telesu. 

Surovine ne morejo vedno prihajati iz Evrope, zato moramo biti pozorni na to, da je končni izdelek nastal čim bliže nas. Izdelki morajo navadno opraviti dolgo pot, shranjeni so v zabojnikih, v katerih so vakuumsko zaprti, to pa pomeni še dodatne kemikalije. Zaradi domala neposrednega stika s kožo je še posebno pomembna sestava tkanin. Konvencionalna proizvodnja vlaken se namreč opira na uporabo insekticidov, herbicidov in pesticidov, nevarni so tudi formaldehid in strupene kovine. Še spornejše kemikalije so hormonski motilci, ki jih vsebujejo izdelki, obdelani s sredstvi proti mečkanju, krčenju, vlagi, gorenju in pršicam ter za mehčanje in antistatičnost tkanin. To so ftalati, dioksini, estri ftalati, triklosan, nonilfenol etoksilat, etilen oksid … Na drugi strani tudi naravni materiali niso več, kar so bili nekoč. Pri konvencionalni pridelavi bombaža prihaja do najhujših kršitev človekovih pravic, poleg tega zahteva ogromno porabo vode, okolje pa onesnažuje s pesticidi, herbicidi in toksini, pa tudi z gensko spremenjenimi organizmi. 

Pri nakupu ekološkega bombaža bodite pozorni na to, da ima certifikat GOTS, po možnosti pa tudi certifikat Fair Trade (pravična trgovina), ki je dodatno zagotovilo, da pri izdelavi niso uporabljali škodljivih kemikalij. Pozorni bodite tudi pri nakupu izdelkov iz bambusa, lanu, konoplje in volne, sicer se vam utegne primeriti, da boste kupili poliestrsko tkanino, ki so ji ti naravni materiali dodani le v nekaj odstotkih – zaradi boljše prodaje in po možnosti tudi višje prodajne cene.

Pri nakupih tekstilnih izdelkov bo vsekakor najpametneje, če boste sklenili kompromis med ceno in kakovostjo, na prvo mesto pa postavili svoje zdravje in zdravje svojih otrok. 

Več o tem lahko preberite na spletnem naslovu www.zelenatrgovina.si/blog/zdrave-tkanine.