Nosečnost spremlja vse več zapletov, kot so preklampsija, eklampsija in zlasti Hellp sindrom. Ali res gre za nove bolezni, ali so to le nova znanstvena imena za posledice, ki logično spremljajo vse bolj izčrpano in zastrupljeno telo nosečnice?

Srhljivo je poslušati mamice, ko mi razlagajo, da se je njihovo telo v nosečnosti naenkrat začelo obnašati, kot da se želi čim prej znebiti otroka iz telesa, da bi obvarovalo sebe. In res lahko tudi v strokovni literaturi zasledite, da je zlasti ob pojavu Hellp sindroma potreben čimprejšnji porod, sicer se nosečnici zaradi nenavadnega samouničevalnega odziva njenega telesa ne piše nič dobrega. Ker je to stanje, za katerega medicina ne pozna vzroka, v njem pa se ne bi rada znašla nobena bodoča mamica, si oglejmo, kaj se da narediti, da se tem težavam morebiti izognemo. 

Preklampsija je pojav visokega krvnega pritiska (nad 140/90 mm Hg), izzvanega v nosečnosti. Zanimivo je, da nekateri strokovnjaki ta pojav imenujejo tudi toksemija. Toksemija je stanje, ko organizem oslabi in ne more več sproti izločati strupov (tudi tistih, ki v telesu normalno nastajajo vsak dan). Če so vnosi oziroma nastajanje strupov večji kot njihovo izločanje, se zadržujejo v telesu ter s tem zastrupljajo kri in tkiva. Posledično se nas lotevajo utrujenost, glavoboli, razdražljivost, neprijetni telesni vonji in druge drobne nevšečnosti. Ključni vzrok za nastanek toksemije je trajajoča obremenitev organizma, pa naj gre za neustrezno hrano, pomanjkljivo hidracijo, pretiran psiho-fizični napor, pomanjkanje gibanja, svežega zraka itd. Preklampsija se pojavi pri 5 do 10 odstotkih nosečnic. Spremlja jo lahko pojav beljakovin v urinu ali nastanek oteklin (edemov). Običajno se pojav razvije med 20. tednom nosečnosti in koncem prvega tedna po porodu. Glavno tveganje tega pojava je prezgodnja ločitev posteljice od maternične stene, kar onemogoči plodu nadaljnji razvoj. Eklampsija je hujša oblika preklampsije, pri kateri se pojavijo še napadi krčev in nezavest. Po statistiki se razvije pri eni od dvestotih žensk s preklampsijo. Glavni zaplet pri hudi preklampsiji in eklampsiji pa je HELLP sindrom - smrtno nevarno stanje odpovedovanja več organov, med drugim tudi jeter kot glavnega organa presnove. Čeprav je Hellp sindrom lahko posledica napredovane oblike prejšnjih dveh obolenj, pa se lahko pojavi tudi neodvisno od prej navedenih težav. Hellp sindrom lahko berete kot klic telesa na pomoč, vendar gre za kratico začetnic težav, ki jih ta prinaša: Hemolysis, Elevated Liver enzymes, Low Plateletts. V prevodu to pomeni, da gre za razpadanje rdečih krvničk, povišane vrednosti jetrnih encimov (znak okvare jeter) in nizke vrednosti krvnih ploščic - trombocitov (znak motnje strjevanja krvi in s tem večja nevarnost izkrvavitve med in po porodu). Zaradi velike količine razpadlih produktov tkiv v krvi lahko pride do resne okvare ledvic. Poleg laboratorijsko vidnih znakov pa je za Hellp sindrom značilna tudi močna bolečina v zgornjem desnem delu trebuha, zaradi povečanja jeter nadalje slabost, glavobol in bruhanje (nosečnice omenjajo bruhanje žolča). Ta pojav poveča zdravstveno tveganje za nosečnico, saj lahko povzroči poškodbe živčnega sistema, krvnih žil, pljuč, ledvic in ostalih organov. Otrok pa je izpostavljen tveganju pomanjkanja kisika in zastoja rasti zaradi manjšega dotoka krvi skozi posteljico. Sam HELLP naj bi bil sicer relativno redek pojav. Zasledijo ga namreč približno enkrat na 200 do 300 nosečnosti. 

Natančnega vzroka za pojav teh težav medicina ne pozna. Do neke mere naj bi za te težave krivili posteljico oziroma neustrezno imunsko skladnost med nosečnico in plodom, vendar je tudi to le posledica izvirnih vzrokov, o katerih pišemo skorajda na vsaki strani te številke. 

Morda bomo lažje razumeli naravne zakonitosti, če se zgledujemo po živalskem svetu. Če so torej za žival pogoji življenja slabši (pogoji prehrane, zunanje temperature, bolezni itd.), je tudi sposobnost oploditve in uspešnega dokončanja brejosti slabša. V tem primeru tudi pojavi zvrgov - splavov niso redki. Narava ima svojo (nam včasih kruto) pot. S pogledom v njeno modrost utegnemo neradi ugotoviti, da nam tudi skozi pojav zgoraj navedenih težav želi povedati, da nekaj ne delamo prav in da so celostni pogoji za uspešen razvoj ploda in varno nosečnost za nosečnico okrnjeni. 

Temu v prid govorijo tudi dejstva, da se, na primer, preklampsija (verjetna predhodnica drugih dveh težav) pogosteje pojavlja pri nosečnicah, ki nosijo dvojčke, trojčke, pri ženskah, starejših od 40 let, pri diabetikih in tistih ženskah, ki že imajo povišani krvni pritisk (ta je tudi pogosti spremljevalec toksikacije, dehidracije in zakisanosti). 

Če se v nosečnosti zastrupljanje in zakisanje nadaljujeta (konzervansi, poživila, zdravila, alkohol, tobak itd.), povečane potrebe po vitaminih in rudninah (E, C, Mg itd.) pa niso sproti zadovoljene, nastaja vse večji minus v bilanci.

Prav tako se omenja tudi teorija anomalij krvnih žil, ki se v času nosečnosti namesto običajnega razširjanja skrčijo. To povzroči manjši pritok krvi v ledvice, jetra in navsezadnje tudi do ploda. Zanimivo je, da v strokovni literaturi navajajo, da se preklampsija in eklampsija ne odzivata na jemanje diuretikov, ki pospešujejo odvajanje seča in vode iz telesa, prav tako pa se ne odzivata na dieto z malo soli. Zato v tem stanju nosečnicam svetujejo večje pitje vode in normalno uživanje soli. V knjigah dr. Batmanghelidja »Voda« je povezava med visokim pritiskom in dehidracijo natančno opisana. 

Če ste pred nosečnostjo še nekako shajale z manj vode, lahko v času, ko potrebuje plod že za svojo delitev celic ogromno vode, dehidracija pripelje do zelo hudih zapletov. Težave z ožiljem so le ene izmed njih. Tudi visok pritisk, zakisanost in zastajanje strupov, dvig sladkorja in holesterola lahko nastanejo le zato, ker ne pijete dovolj vode.

 

Vse več terapevtov opozarja, da so »nove težave« posledica nenaravnih poti zanositve, kot so umetne oploditve. Tam, kjer telo matere ni sposobno po naravni poti narediti vsaj prvega koraka do nosečnosti, to je oploditve, ki je znak vsaj minimalne pripravljenosti telesa na sprejem in donositev otroka, so tudi nadaljnji koraki vprašljivi (razplet nosečnosti, razvoj ploda, razvitost otroka, zdravstveno stanje otroka itd.). Kadar so, na primer, ledvice (v celostnem pomenu) v slabem stanju, so običajno prisotne tudi težave z zanositvijo, težave v nosečnosti in težave z zdravjem otroka. To ni skrivnost, znano je vsem tradicionalnim medicinam. Zato je logično, da ni rešitev, kako Naravo prelisičiti, na primer, z umetno oploditvijo, in upati na dober razplet, temveč je rešitev v tem, da poskrbimo za okrepitev celostnega zdravja, predvsem zdravja ledvic, ki so ključnega pomena za uspešno spočetje in zdravo nosečnost. Če je energetski potencial ledvic ustrezen, verjetno ne bo bistvenih težav s spočetjem in z nosečnostjo. Če pa je ta pomanjkljiv do te mere, da ne dovoli niti spočetja, potem tudi umetna oploditev ne more zapolniti tega primanjkljaja. S takšno bližnjico telo dobesedno posilimo z nalogo, ki ji ni kos v celoti!

 

Ko se torej sprašujemo, kako preprečiti najhujše, je univerzalen odgovor - s prisotnostjo, s čutenjem vsakega trenutka, s prepuščanjem stvarstvu in odgovor bo na dlani za vsakogar, in sicer tak, kakršnega potrebuje. Splošno pa velja, da je treba pred zanositvijo in med nosečnostjo poskrbeti za čim boljše stanje telesa in duha! Če ne morete zanositi, ne rinite z glavo skozi zid, raje ugotovite, zakaj vam ta korak še ni dan, kaj morate pred tem še postoriti bodisi na fizični, psiho-socialni ali duhovni ravni.