Če bomo nadaljevali s tako sistematičnim uničevanjem svojih možganov, bodo v primerjavi z nami kromanjonci in neandertalci kmalu doktorji znanosti.

Možgani so še vedno eden izmed najbolj zapletenih organov, o katerih vemo zelo malo. Le zanemarljiv odstotek njihovih funkcij so znanstveniki doumeli. Vemo pa, da se v njih dogaja veliko več kot znamo izmeriti in stehtati. 

Že od nekdaj so znanstveniki radi tehtali možgane različnih sesalcev in tako sodili o stopnji razvitosti. Človeški možgani tako tehtajo okrog kilograma in pol (odstopanja pa so neobhodna tema vicev o blondinkah, policistih in pripadnikih nesimpatičnih skupin). Zanimivo je, da kljub temu, da predstavljajo le okrog 2 % naše teže, gre za njihovo oskrbo petina vsega potrebnega kisika in hranilnih snovi. 

Od 80 do 90 % možganov predstavlja voda. Od suhe snovi pa je najbolj pomembna maščoba, iz katere so narejene ovojnice živčnih celic in mielinske ovojnice, ki izolirajo živčevje, tako kot izolativni sloj plastike preprečuje kratke stike v električnih kablih. Če ne štejemo vode, predstavlja maščoba 60 % »snovi« v naših možganih oziroma 75 % mielinske ovojnice. Tretji igralec v tej zgodbi pa so prenašalci dražljajev, ki so sestavljeni pretežno iz beljakovin. 

Brez da se spuščamo v zelo zapleteno zgradbo možganov ter poimenujemo vsako krivino in izboklino, je vsakomur jasno, da možgani ne smejo biti na suhem, da ne smejo ostati brez kakovostnih maščob in da ni nepomembno, s kakšnimi beljakovinami razpolagajo. 

In prav na vseh treh frontah današnji človek sabotira lastne možgane bolj kot naši »primitivni« predniki. 

V vseh knjigah lahko preberete, da možgani ne smejo ostati brez kisika več kot dve minuti. Če se to zgodi, smo že v nezavesti, če pa prekinitev dovoda kisika traja štiri minute, že nastanejo trajne poškodbe možganov. Zanimivo je, da se zelo malo sprašujemo, kaj se zgodi, ko možgani ostanejo brez vode. To je organ, ki dobesedno plava v vodi in se brez nje počuti kot riba na suhem. 

Dehidracija je težava, ki Evropejce spremlja že dve tisočletji. Od konca rimskega cesarstva, ko je bilo konec tudi z vodovodi in akvadukti in je higienski standard evropskega prebivalstva padel na raven, podobno kameni dobi, je voda postala vse bolj težavna za uživanje. Namesto vode so začeli piti pivo in vino, v sodobnem času pa smo tem pijačam dodali še dolg seznam osvežilnih napitkov z mehurčki in kavo. 

Vse navedene pijače imajo eno skupno lastnost. Iz telesa odnesejo več vode, kot je prinesejo, in tako za seboj puščajo vse bolj izsušeno telo. Ko telesu zmanjka vode, začne črpati iz lastnih vodnih zajetij. Največje takšno »zajetje« pa so možgani. Torej, vsakič ko posušite celice, vaše telo išče vodo zgoraj, v vaših možganih. Možgani imajo sicer svoje mehanizme, s katerimi ustavljajo ta proces. Eden izmed njih je delovanje histamina, ki kot nekakšna opna poskuša izolirati možgane in preprečiti odvzem vode in nas z bolečino opozarja, da moramo piti. Mehanizem delovanja histamina dejansko varuje naše možgane pred dehidracijo, vendar pa smo očitno bolj pametni od svojih možganov, zato je farmacija »izumila« tablete proti glavobolu. Te raztopijo histamin, nas rešijo trenutnega glavobola, vendar pa nam ustvarijo veliko večjo težavo, ki jo bomo spoznali šele po letih in desetletjih. O tem je veliko napisal dr. Batmanghelidj, zato preberite tudi besedilo iz njegove knjige Telo kliče po vodi.

O maščobah smo v našem projektu že veliko napisali. Prav na možganih in živčevju se zrcali vsa zahtevnost naloge, ki jo morajo opraviti zelo inteligentne in kakovostne maščobe v našem telesu. Si predstavljate, kako pametne morajo biti maščobe, da brez napake dovolijo ali ne dovolijo določenim snovem prehod skozi celično membrano, da brezhibno vzdržujejo gibčnost in sposobnost prenašanja dražljajev našega živčevja ipd. Ne nasedajte zgodbicam, da so maščobe kalorije, ki jih kurimo. To je zelo dragocen gradbeni material in programska oprema za naše celice. Če namesto kakovostnih telesu dovajamo oksidirane, hidrogenizirane, homogenizirane, esterificirane ali kako drugače degenerirane maščobe, nas ne sme presenetiti, če bomo imeli vse več »škart« celic v možganih in živčevju. Najboljše maščobe za možgane najdemo v oreščkih in semenih, če so ti seveda ekološko pridelani. Oreščki so veliko več kot matematični seštevek sestavin, ki jih lahko izmerimo v njih. Predstavljajte si, da lahko iz enega semena zraste nova rastlina, ki ima vse značilnosti prejšnje. Koliko zapisov, načrtov, procesnega zaporedja in spomina je potem zapisanega v enem samem semenu? Zato ne preseneča, da imajo semena oziroma oreščki in možgani tudi na tem področju veliko skupnega. Mešanici suhega sadja in oreščkov ne rečejo zastonj »študentska hrana«. To je več kot dobra hrana za umske napore in dobro vzdrževanje sivih celic. 

Tako kot možganom strežemo vse slabše maščobe, počnemo podobno tudi z beljakovinami. V zadnjih 50 letih je nastalo veliko več beljakovin, kot jih ta planet pozna od svojega nastanka. Veliko teh beljakovin je za telo le spačkov, ki ne morejo opraviti svoje naloge in jih telo vidi le kot nepotrebne smeti. Ker je večina alergij v osnovi alergij na beljakovine, ne preseneča, da je danes skoraj polovica otrok na nekaj alergična.

V zadnjem času smo priča tudi novemu, znanosti še vedno nerazložljivemu pojavu, da se lahko beljakovine samostojno delijo in spreminjajo svojo notranjo strukturo. Ta pojav so sprva opazili pri bolezni norih krav, nato pa se je razširil tudi na človeka v obliki Creutzfeld-Jakobove bolezni (CJB). Zanimivo je, da je veliko simptomov te bolezni popolnoma enakih Parkinsonovi bolezni, zato so strokovnjaki prepričani, da veliko število primerov CJB, dobi diagnozo Parkinsonova bolezen, ker je to politično bolj sprejemljivo. Lahko vam rečejo, da je za Parkinsonovo bolezen kriva starost, za CJB pa bi morali poiskati krivca v nedotakljivi industriji mesa. Razen problematičnih beljakovin postajajo naši možgani vse večja deponija težkih kovin, ki so bolj nevarne od trojancev na vašem računalniku. Aluminij, živo srebro, pesticidi in še marsikatera snov, ki ji tam ni mesto, vpliva na vaše počutje in celo način mišljenja. 

Strupom so se v zadnjih desetletjih priključila še sevanja, ki jih zelo malo poznamo, vendar vse bolj uporabljamo. Mobiteli, bazne postaje, »pametne hiše«, brezžični internet in še veliko tega, kar niti ne vemo, da obstaja, ne moti le ptičev in čebel, temveč tudi naše dojemanje sveta in odzivanje nanj. In če se navedenemu morda le stežka izognemo, bi vsaj lahko prebrali, kaj pride s hrano, ki jo uživamo. Tudi tam je namreč vse polno snovi, ki nam »kurijo« možgane, od ojačevalcev okusov do barvil in umetnih sladil.

Zagovorniki teorij zarot trdijo, da gre za načrtno zastrupljanje prebivalstva z željo ustvariti »daljinsko dirigirane« potrošnike in kronične bolnike. Bolj kot da gre za teorijo zarote, smo mnenja, da gre za »kolateralno škodo« neomejenega pohlepa, ki je zajel vse veje industrije in storitev. 

Dokler nam možgani še delujejo, bi bilo dobro, da jih uporabimo in dojamemo, kaj se z nami in okrog nas dogaja. Če ne, bodo zgodovino planeta pisale druge vrste, ki trenutno ne uživajo »sadov naše civilizacije«. 

Več o tem, kaj vse lahko storite za zdravje svojih možganov, preberite v priročniku Kako ohraniti možgane.