Na vseh koncih sveta najdemo ljudi spoštljive starosti, ki kljub slabim vremenskim ali materialnim razmeram presegajo starosti, ki jih dosegamo na zahodu. Povsod je v recepturo dolgotrajnega življenja zapisan tudi način življenja in pogleda na svet, zato ne moremo reči, da so zaslužna le čarobna živila. Kljub temu pa vsi želijo slišati, kaj ti ljudje jedo, da so tako vitalni in dolgo živijo. 

Kitajska študija nam razkriva, da je zdravje in dolgotrajno življenje v neposredni povezavi s stanjem zakisanosti telesa, zato presežek živalskih beljakovin prispeva k hitrejši obrabi in okvari naših celic, kar se nato izraža skozi različne civilizacijske bolezni. V tradicionalnem kitajskem jedilniku in tudi zdravilstvu pa je še kopica rastlin, ki imajo preverjene regeneracijske moči: zeleni čaji, žen-šen, divji črni sezam, zdravilne gobe itd.

Tudi Rusi so že pred pol stoletja presenečali znanstvenike s svojimi starostniki, ki so zelo pogosto dosegali krepko čez 100 let. Njihova skrivnost naj bi bile desnosučne mlečne kisline, saj uživajo veliko naravno fermentiranih mlečnih izdelkov, med katerimi je posebej poznan kefir. Uživajo tudi cedrine oreščke in posebno močna naravna olja. 

Kaj pa Japonci, ki za mleko do pred kratkim še slišali niso? Za razliko od Kitajcev pa uživajo tudi ribe in meso? Na čem slonita njihovo dolgotrajno življenje in alkaliziranost telesa? Pravijo, da na zelenem čaju, fermentiranih sojinih izdelkih (tudi ti so vir dragocene mlečne kisline, ki jo Rusi zaužijejo v obliki mlečnih izdelkih), črnem sezamu, ki ga uživajo v obliki olja, paste, semen, na ječmenu (namesto pšenice) ter zdravilnih algah in gobah.

V Južni Ameriki imajo prebivalci na razpolago zdravilno papajo, ki omogoča, da je črevo, s tem pa tudi telo, zdravo, namesto fermentiranih izdelkov pa uživajo korenino jaconn, ki v telesu deluje podobno kot mlečno-kislinski pripravki na drugih celinah. Telo regenerirajo tudi z aloe vero, nonijem in drugimi sadeži, za katere do pred kratkim nismo niti slišali, danes pa so največje prodajne uspešnice – ker po prisotnosti zdravilnih snovi podirajo vse rekorde. 

Prebivalci visokogorja prav tako dosežejo zavidljivo starost – pri tem jim pomagajo rastline, ki rastejo v izrednih razmerah, zaradi česar so hranila v njih toliko bolj koncentrirana. Tako, denimo, korenina maca zelo močno prispeva k revitalizaciji telesa in kljub temu, da ni poživilo, dviga energijsko bilanco ter omogoča, da prestanemo večje napore. Maca je trenutno tako priljubljena tudi pri nas, da sem slišala, da jo nekateri dajejo že dojenčkom. Osebno menim, da je to pretiravanje in da bodo imeli od mace največ ljudje (zlasti ženske) v srednjih letih, ko organizem potrebuje več podpore za vzdrževanje energijskega in hormonskega sistema. Na trgu je veliko pripravkov in niso vsi enako učinkoviti. Presna maca, ki jo posušijo na zelo nizkih temperaturah, ima največ ohranjenih hranil in encimov. Razlika je tudi v tem, ali kupujete maco, v kateri je veliko škroba, ali takšno, kjer so škrob odstranili in dobili le koncentrirane učinkovine. Tudi izbira sort mace vpliva na njeno delovanje. Tako kot so jabolka različnega okusa, se tudi črna, škrlatna ali bela maca razlikujejo po okusu. 

Goji jagode prihajajo s podobnih višav, le da z druge strani planeta. So tako bogate z antioksidanti, vitamini in rudninami, da je trajalo kar nekaj let, da so se naši uradniki odločili, ali bodo goji jagode dovolili ali prepovedali v prosti prodaji. 10–30 gramov že zadostuje dnevnim potrebam po vitaminu C, ob tem pa so med vsemi živili med najmočnejšimi na lestvici antioksidantov. V spletu je ogromno pričevanj, kako zelo so izboljšale zmogljivosti (tudi spolne) in počutje tistih, ki jih redno uživajo. 

Iz lastnih izkušenj lahko povem, da resnično izboljšujejo budnost in zbranost, zato niso primerne za večerjo (razen če želite imeti »dolgo noč«).

Med prebiranjem vsega zapisanega lahko napačno pomislite, da je bila narava nepravična in je vse dobrote za dolgotrajno življenje postavila na najbolj oddaljene kotičke sveta. 

Ne, mi smo tisti, ki smo bili nepravični in v svetovni razdelitvi dobrin zase vzeli izkoriščevalski položaj, v katerem lahko v eni uri zaslužimo toliko, kot v nekaterih državah ljudje v 10 ali celo 30 urah, čeprav smo si enaki. 

In ker imamo denar, poskušamo z njim kupiti tudi zdravje, ki smo ga nekje na poti doseganja svojih zastavljenih poslovnih ciljev izgubili. Zato je danes trg preplavljen s superživili, ki na kilogram dosežejo ceno tudi 100 EUR in več. 

Ne rečem, da ni dobro, da jih imamo. Lahko so nam tudi v veliko pomoč. Napačno pa bi bilo sklepati, da na naših tleh ne raste nič podobnega, kar bi lahko prispevalo k naši vitalnosti in regeneraciji telesa. Še bolj napačno bi bilo sklepati, da sta dolgotrajno življenje in vitalnost rezervirana zgolj za tiste, ki lahko sežejo globoko v žep in si zagotovijo kopico prehranskih dopolnil in terapij.

V zapisih največje evropske medicinske šole v Salernu najdemo zapis, ki pravi: »Čudi me, da tisti, ki ima žajbelj na vrtu, sploh umre.« Tej zdravilni rastlini, ki jo lahko gojimo dobesedno povsod, so naši predniki posvečali veliko pozornosti. Angleži so jo skozi stoletja pili kot čaj ob 17. uri, dokler jih trgovci, željni dobička, niso prepričali, da je bolje takrat popiti črni čaj, na katerem se je očitno dalo več zaslužiti. Istočasno pa so na vzhodu žajbljev čaj prodajali Kitajcem po trikrat višji ceni, kot je veljala za zeleni čaj, ki so ga odkupovali. 

Za regeneracijo celic jeter kupujemo drage artičoke, na osate, ki so njene divje rojakinje in so vse po vrsti blagodejne za jetra, pa se požvižgamo in jih obravnavamo kot trdovratne plevele. 

Tudi matični mleček je posebnost, ki je ne srečamo na vseh celinah. Verjeli ali ne, v mnogih koncih sveta ni čebel! Je pa to zagotovo najmočnejše regenerativno superživilo iz našega okolja. Vedno znova sem osupla nad dejstvom, da navadna čebela, ki se od matice razlikuje le po tem, s čim se prehranjuje, zdrži le nekaj mesecev, matica (ki jo hranijo le z matičnim mlečkom) pa tri leta. Ob tem matica na dan znese tudi do 3.000 jajčec, pri čemer je količina teh jajčec večja od njene lastne teže. To je za naš razum nedoumljiva moč regeneracije in moč reproduktivnih organov. In prav to nam lahko uživanje matičnega mlečka prinaša. Skozi krepitev vitalne energije so mnogi ugotovili, da se je nenadoma izboljšalo tudi njihovo stanje ledvic, šumenje v ušesih je izginilo, sivi lasje so ponovno dobili barvo, izginili ali omilili so se tudi znaki inkontinence. Za zahodnjake je to morda čudež, vendar le zato, ker nočemo vedeti tega, kar vedo celostne medicine – ledvični potencial odloča o stanju reproduktivnih organov, kondiciji mišic zapiralk anusa in mehurja ter o stanju las in ušes. Ti organi so neposredno povezani, zato se izboljšanje pozna na vseh hkrati. 

Zelena je prav tako naša! Mnogi jo poznajo kot košček v juhi, ki je premočen, da bi ga uživali prepogosto. V tej obliki je zeleno res težko zaužiti v velikih količinah. Če jo boste naribali in zmešali z majonezo, boste presenečeni nad njenim blago oreškastim okusom. Še bolj boste presenečeni, ko boste videli, kaj uživanje zelene prinaša telesu. Podobno kot matični mleček zelena regenerira našo vitalno energijo – lahko bi rekli, da nam polni baterije in nas pomlajuje. S tem pa dvigne našo moč ledvic, pospeši tudi razstrupljanje, zato mnogi opazijo, da imajo po določenem času lepšo polt in več energije. V mnogih državah jo zato uživajo kot afrodiziak. Zaužiti en gomolj na dan sploh ni težava. Danes jo naribamo na solato, jutri pečemo v pečici kot krompir, pojutrišnjem podušeno in premešano kot pire itd. Če premešate pečeno, dobite tudi odlično osnovo za paštete.

Če sklenemo – na vsakem koncu sveta je stvarstvo poskrbelo, da imamo na voljo vse, kar potrebujemo za dobro vzdrževanje svojega telesa. Včasih smo imeli le tisto, kar je zraslo pred našim pragom, danes pa lahko imamo vse, kar nam ponuja svet.

Tako danes kot v preteklosti pa je odvisno le od nas, kaj bomo izbrali in kaj bomo s tem počeli.