Skupaj razkrivamo 20.10.2011 Staranje in propadanje tkiv je posledica dehidracije Besedilo: F. Batmanghelidj, dr. med., v knjigi Voda za zdravljenje in življenje (Založba ARA) Začenja se enaindvajseto stoletje, vendar se mi kljub temu zdi, da je medicinska praksa vse bolj regresivna. Res je, da vse več ljudi razume, da je zanje bolje, da ne čakajo na žejo in ravnajo preventivno zoper dehidracijo telesa. Uvideli so, da se tako počutijo bolje in imajo več energije. Ko gredo zdoma, s seboj nesejo vodo. Pijejo jo med telesno vadbo, namesto raznih industrijskih in alkoholnih pijač raje pijejo vodo. Na šolah se vse bolj zavedajo škodljivih učinkov gaziranih pijač in odstranjujejo aparate s pijačami. To je že postalo obvezno v Kaliforniji (in v vse večjem številu evropskih držav, op. red.). Nekateri raziskovalci so ugotovili, da se otrokom uspeh v šoli močno izboljša, ko začnejo namesto gaziranih pijač piti vodo. Na vsem lepem pa je zaslužni profesor Medicinske šole Dartmouth v strokovni reviji American Journal od Physiology objavil prispevek, v katerem trdi, da ni nobenega znanstvenega razloga, da bi morali ljudje piti, če niso žejni. Najbolj zanimivo pri tem prispevku je, da je bil najprej objavljen na svetovnem spletu in poslan novičarskim agencijam za hitro razširitev, še preden je bila pozneje istega leta objavljena njegova tiskana različica. Mediji vsega sveta so poročali o tej zrežirani informaciji za javnost. Ker sem se zavedal, da lahko takšno stališče, če mu nihče ne oporeka, ogrozi milijone zaupljivih ljudi po vsem svetu, na katere bi članek vplival, sem napisal kratko strokovno repliko in jo začel pošiljati naokrog. Prispevek sem objavil na svetovnem spletu, da je na voljo za morebitne kritike. Čakam na odziv medicinskih revij, ki so mojo repliko prejele. Upam si trditi, da uradnega odziva ne bo, saj je moje stališče v nasprotju s komercialnimi interesi sistema »bolezenskega skrbstva«. Čakanje na občutek žeje je čakanje na prezgodnjo smrt v mukah Heinz Valtin, dr. med., zaslužni profesor zgoraj navedene medicinske šole izjavlja, da pitje osmih kozarcev na dan in odprava dehidracije, ne da bi čakali na občutek žeje, nima strokovno utemeljenih koristi. Prav to mnenje je temelj vseh zmot sodobne medicine, ki ZDA stane 1,7 milijarde dolarjev na leto, pri čemer stroški vsako leto narastejo še za 12 odstotkov. Dr. Valtinovo mnenje je po moji presoji prav tako absurdno kot čakanje na zadnjo stopnjo smrtonosne okužbe, preden bi bolniku predpisali antibiotik. Njegova mnenja temeljijo na zmotni predpostavki, da so suha usta ustrezen znak za dehidracijo. Dr. Valtin se očitno ne zaveda pomembnega premika v paradigmi današnje medicine. Vsa nekdanja medicinska prepričanja temeljijo na napačni predpostavki, da topljenec v telesu uravnava vse njegovo delovanje in da topilo nima nobene neposredne vloge v telesni fiziologiji. Na medicinskih fakultetah učijo, da je voda zgolj topilo, embalaža in transportno sredstvo ter da nima lastne presnovne vloge. Pozabljajo pa znanstveno dejstvo, da je presnova nemogoča brez hidrolize, ki jo omogoča prav voda. Pri dehidraciji se 66 % izgube vode zgodi v notranjosti telesnih celic, 26 % v medceličnini, le 8 % pa v krvnih tkivih v obtočilih. Če vode ni dovolj, ni osmoze (prehoda med tkivi) in tudi ne hidrolize. Če čakamo, da bi postali žejni, ko se telesne tekočine že zgostijo, voda v dehidriranih celicah našega telesa izgubi sposobnost za proizvajanje energije. To je glavni razlog, zakaj moramo dehidracijo preprečiti, ne pa čakati nanjo in jo odpravljati šele takrat. Dopuščanje dolgotrajnega kroženja zgoščene krvi v obtočilih je v resnici izzivanje katastrofe. Tragičnost čakanja na žejo lahko sprevidimo v luči spoznanja, da ostrina občutka žeje z leti otopi. Raziskava Phillipsa in kolegov je pokazala, da starejši ljudje po štiriindvajsetih urah brez pitja vode še vedno ne zaznajo svoje žeje. »Pomembno odkritje je, da kljub očitni fiziološki potrebi po vodi starejši preiskovanci niso kazali očitnih znakov žeje«. Bruce in kolegi so pokazali, da se med dvajsetim in sedemdesetim letom razmerje med vodo v celicah in zunaj njih izrazito spremeni: od 1,1 do 0,8. Do tako drastičnega neravnotežja na račun znotrajceličnega volumna vode zagotovo ne bi prišlo, če bi osmoza lahko omogočila prehajanje vode skoz celične ovojnice v vsem telesu – izmerjeno stanje pa je tipična posledica procesa, ki se sproži, ko je telo daljši čas prisiljeno k varčevanju z vodo. Na osnovi mojih dvaindvajsetih let kliničnega in znanstvenega raziskovanja molekulske fiziologije dehidracije lahko mirno trdim, da je šestdeset milijonov Američanov z visokim krvnim pritiskom, sto deset milijonov Američanov s kroničnimi bolečinami, petnajst milijonov s sladkorno boleznijo, sedemnajst milijonov z astmo, petdeset milijonov z alergijami in skoraj sto milijonov s prekomerno telesno tež ravnalo natanko po priporočilih dr. Valtina. Vsi so čakali, da postanejo žejni.« Vsemu, kar je zapisal dr. Batmanghelidj, ni kaj dodati. Tudi pri nas je iz učbenikov fiziologije v novejših izdajah besedo voda zamenjala beseda tekočine. Tudi pri nas se še najdejo zdravniki, ki govorijo, da ni treba veliko piti. In tudi pri nas gredo mnoge rešitve, o katerih beremo v medijih, na roke bolj dragemu vzdrževanju bolezni kot vzpostavitvi zdravja. Zato vam toplo priporočamo v branje obe knjigi dr. Batmanghelidja, Telo kliče po vodi ter Voda za zdravljenje in življenje. _____________________________________________________________________ Dobra novica V mnogih šolah uvajajo avtomate za vodo z željo, da bo voda otrokom čim bolj dostopna in se jo bodo že od malega navadili piti v zadostnih količinah. Tem prizadevanjem se je priključilo tudi podjetje Bogart, ki je začelo z akcijo obdaritev vrtcev z vrčki Brita. Če je voda vedno na mizi, se jo malčki navadijo uživati, s tem pa se lahko prepreči veliko težav, ki so lahko posledica dehidracije.
Ključne besede: Sorodni članki: 0,046875 |
Iskanje
S ključnimi besedami lahko hitro in enostavno pridete do željenih informacij.
Želite brati naše novice tudi v prihodnje?
Prepotrebna sredstva za delovanje projekta Skupaj za zdravje človeka in narave lahko donirate na več načinov.
1. Z neposredno donacijo preko varnega in enostavnega online plačila Paypal.
2. Tako, da namenite del vaše dohodnine:
- preko portala e-Davki: Elektronska oddaja.
- ali po pošti pošljete izpolnjen obrazec: Obrazec.