V zadnjih letih posvečamo veliko pozornosti varovanju okolja, med drugim tudi kakovosti zunanjega zraka. Zanemarjamo pa dejstvo, da sta na videz zdrav in človeku prijazen dom in delovno okolje pogosto prav tako zelo onesnažena. 

Raziskave namreč kažejo, da je lahko zrak v prostorih tudi do 100-krat bolj onesnažen od zunanjega. Dandanes preživimo ljudje, predvsem v mestih, večino časa v zaprtih prostorih, pa naj bo to doma, na delovnem mestu, v šolah, prevoznih sredstvih, trgovinah ali telovadnicah. Ker zrak v zaprtih prostorih predvsem pozimi predstavlja večino zraka, ki ga vdihnemo, nam ne bi smelo biti vseeno, kakšna je njegova kakovost.

Viri onesnaženja zraka vstopajo v prostor od zunaj, ali pa se v njem že nahajajo. Onesnaževalce zraka v prostoru lahko v grobem razdelimo na:

- hlapne organske spojine – toksične kemikalije (formaldehid, benzen, toluen, trikloretilen, …),

- mikroorganizme in drobna živa bitja (bakterije, virusi, glive, pršice, …),

- produkte človeškega metabolizma (ogljikov dioksid, aceton, etanol, metanol, …),

- hišni prah,

- pline (ogljikov monoksid, ogljikovodik, dušikov oksid, žveplov dioksid, …),

- radon,

- cigaretni dim in

- elektrosmog.

Kar 80 % vseh onesnaževalcev v prostoru predstavljajo hlapne organske spojine. To so snovi, ki temeljijo na ogljikovih atomih (od tod izvira pridevnik »organski«), hlapne pa se imenujejo zato, ker z lahkoto hlapijo tudi pri sobni temperaturi. Večina je umetnih, izdelujejo jih iz naftnih derivatov in so sestavni del številnih izdelkov, ki jih uporabljamo v vsakdanjem življenju. Nahajajo se v mnogih umetnih gradbenih in izolacijskih materialih ter izdelkih, namenjenih olepševanju in čiščenju stanovanja. Hlapenje pri večini poteka zelo počasi, lahko tudi po več mesecev ali celo let. S tem se koncentracija hlapnih organskih spojin v prostoru, predvsem pozimi, ko je zračenje omejeno, bolj in bolj povečuje. Dosegajo se koncentracije, ki so zdravju škodljive.

Danes poznamo že več kot 200 različnih škodljivih hlapnih organskih spojin. Med njimi so najpogostejše formaldehid, benzen in toluen, ki jih najdemo v lepilih, razredčilih, sredstvih za zaščito lesa, barvah, lakih, pohištvu in talnih oblogah iz industrijskega lesa, izolacijskih in gradbenih materialih, čistilih, kozmetiki, preprogah, talnih oblogah, sintetičnih tkaninah, tkaninah, ki jih ni treba likati, oblekah, očiščenih v čistilnici, in še bi lahko naštevali.

Onesnaževalci zraka v prostoru ustvarjajo pozitivne naboje. Tako je vrednost negativnih ionov, ki vplivajo na dobro počutje in delujejo antioksidativno, pogosto zelo nizka.

Poleg tega, da je zrak v notranjih prostorih umazan, je velikokrat tudi presuh. Za zdravo in prijetno štejemo relativno vlago med 45 in 55 %.

Onesnažen zrak, nizka zračna vlaga, pomanjkanje kisika in negativnih ionov – vse to so vzroki za zdravstvene težave, ki jih s skupnim imenom imenujemo sindrom bolnih stavb.

Ker je pozimi zrak v prostoru presuh, se ustna votlina, sapnik ali pljuča hitro izsušijo. Izsušena sluznica je nezaščitena in tako izpostavljena raznim škodljivim substancam (bakterije, virusi, škodljivi plini in delci), ki se usedajo nanjo. V pljučih pridejo škodljive substance v neposreden stik s krvjo, zaradi česar so vzrok hitrih okužb. Najprej se pojavijo glavobol, omotičnost, utrujenost, zaspanost, splošno slabo počutje, razdražene dihalne poti (suho grlo, kašelj, zamašen nos, ...), pekoče oči ter suha in srbeča koža. Zmanjšajo se motivacija za delo, koncentracija in delovna storilnost, pojavita se slabo razpoloženje in depresivnost. Ti simptomi so odziv organizma na akutno neugodje in razmeroma hitro minejo, ko človek zapusti prostor. Intenzivna in dolgotrajna izpostavljenost neprimernemu zraku pa lahko pripelje do kroničnih bolezenskih znakov, kot so povišana telesna temperatura, okužbe, vnetja, zmanjšana telesna odpornost, alergije, zmanjšanje in upadanje pljučnega delovanja, akutne bolezni dihal, astma, bronhialna preodzivnost, kronični bronhitis, rak. Ne postanemo torej bolni zaradi hladnega zraka ali zunanjega mraza, temveč je pravi vzrok okužb nekakovosten zrak, ki ga vdihavamo.

Najpreprostejši in najpogostejši način, s katerim skušamo priti do svežega zraka, je zračenje z odpiranjem oken. Pozimi žal tako izgubljamo toploto in povečujemo stroške ogrevanja. Pogosto, predvsem v mestih, pa le slab notranji zrak zamenjamo s slabim zrakom iz okolice.

Prijaznejšo klimo poskušamo vzpostaviti tudi s klimatskimi napravami, ki pa zaradi temperaturnih šokov in neprestanega pihanja povzročajo vnetja in prehladna obolenja. Z dodanimi ionizatorji, vlažilci in filtri težave samo omilimo. Slednji delujejo kot spužve, ki se po nekaj mesecih iztrošijo in postanejo neučinkoviti. Spužve, polne strupa, končajo na smetišču, mi pa jih zamenjamo z novimi … In spet smo na začetku.

Rešitev je stara toliko kot Zemlja in življenje na njej. Rastline so pljuča Zemlje.

Vrtnarji že dolgo vedo, da rastline zmanjšujejo stres in izboljšujejo kakovost zraka. S fotosintezo proizvajajo kisik, ki omogoča življenje, in pri tem porabljajo ogljikov dioksid. S transpiracijo uravnavajo vlago v zraku in proizvajajo negativne ione. Dolgoletne raziskave znanstvenikov NASE so potrdile, da rastline delujejo tudi kot filtri. Več kot uspešno namreč absorbirajo hlapne organske spojine ter zmanjšujejo količino prahu in mikrobov v zraku.

Rastline prek listov absorbirajo hlapne organske spojine v zraku. Te potujejo po steblu navzdol vse do korenin. S svojimi biološkimi procesi ali s pomočjo mikroorganizmov, ki se nahajajo v zemlji v območju korenin, rastline razgradijo hlapne organske spojine na organske kisline, sladkor in aminokisline, ki jih porabijo za svojo rast in razvoj. Torej se škodljive snovi v rastlini ne kopičijo in ta ne postane neke vrste strupena spužva, temveč jih rastline spremenijo v sebi koristne snovi.

S pomočjo biološko-aktivnih naravnih kemičnih snovi – fitokemikalij, rastline zatirajo tudi mikrobe (viruse, bakterije, glive, parazite, ...). Raziskave so pokazale, da je v prostoru z rastlinami za dobro polovico manj mikrobov v zraku kot v prostoru brez rastlin.

Listi rastlin med potekom transpiracije proizvajajo negativne ione in jih izločajo v okolje. Ko negativni ion v prostoru trči ob delec s pozitivnim ionom, se naboj razelektri. Tak skupek pade na tla – zrak se očisti. Ugodni vplivi negativnih ionov na počutje in zdravje so znani že iz zgodovine. Delujejo sproščujoče in poživljajoče. V naravi se v visokih koncentracijah pojavljajo predvsem ob slapovih, tekočih vodah in v deževnem gozdu.

Sobne rastline opravljajo vse te pomembne naloge v notranjih prostorih z enako učinkovitostjo kot deževni gozdovi v biosferi. Delujejo kot filtri, vlažilci in ionizatorji.

Znanstveniki EPA so več let merili vsebnosti hlapnih organskih spojin v pisarnah in bolnišnicah. Ugotovili so, da je izmed vseh škodljivih snovi v zraku največ formaldehida. Te vrednosti so še posebej visoke v pisarnah.

Rastline se po učinkovitosti čiščenja določenih hlapnih organskih spojin iz zraka med seboj razlikujejo. V spodnji tabeli je navedenih samo nekaj rastlin in njihova učinkovitost, torej koliko µg formaldehida posamezna rastlina očisti v eni uri. Podatki so rezultat dolgoletnih raziskav, ki jih je opravila NASA.

S pomočjo vrednosti v teh dveh tabelah lahko določimo, koliko katerih rastlin potrebujemo, da bo zrak v prostoru očiščen formaldehida.

Primer: Pisarna velikosti 10 m2 s stropom, visokim 2,4 m, vsebuje 24.000 L zraka. Količina formaldehida v tej pisarni je torej 4.152 µg. Vidimo, da za našo pisarno zadostujeta že dve praproti ali trije pritlikavi datljevci ali pa štirje spatifili. Možnosti in kombinacij je ogromno, saj je v tabeli le nekaj rastlin, ki uspešno čistijo zrak, tako da si lahko izberemo rastline, ki so nam ljube.

Če izberemo rastline, ki najučinkoviteje očistijo zrak formaldehida, so s tem več ali manj zagotovljene tudi potrebe po čiščenju ostalih škodljivih snovi (benzen, toluen, …), saj so njihove vrednosti v zraku veliko nižje, sposobnosti rastlin čiščenja teh pa visoke.

V prostor namestimo čim več rastlin. Postavimo jih predvsem tja, kjer se zadržujemo dalj časa – na primer v dnevni prostor ob sedežni garnituri, v delovni kotiček ob pisalni mizi, lahko pa tudi v spalnico. Najbolje je, če rastline postavimo na tako imenovano osebno območje dihanja, ki predstavlja 0,17–0,23 m3 oziroma pribl. 0,20 m3, kar si lahko predstavljamo kot kvader s stranicami dolžine 60 cm, širine 60 cm in višine 64 cm.

Rastline, ki se odlikujejo po veliki sposobnosti čiščenja zraka, so nezahtevne za gojenje. Ko jih prinesemo iz trgovine, je dobro, da jih presadimo v zemljo, ki je bogata s kompostom in ne vsebuje šote. Pozanimajmo se, kakšne pogoje potrebujejo, in jim poiščimo primeren prostor. Enkrat na teden jih zalijemo, v fazi rasti gnojimo ter kdaj pa kdaj z listov obrišemo prah ali jim privoščimo mlačno prho. Verjetno ni treba posebej poudarjati, da uporabljamo naravna gnojila, če se pojavijo bolezni in škodljivci, pa naravna sredstva za zaščito.

Rastline vplivajo na naše zdravje in psihično počutje, zmanjšujejo stres ter nas osrečujejo. In nenazadnje, naše domove in delovne prostore naredijo prijaznejše in lepše.