»SAMO BREZ PANIKE«, nas s prijaznimi velikimi črkami pozdravi napis na platnicah najbolj znanega štoparskega vodnika v tej galaksiji. V naslednjem letu, ki ga bo tako imenovano naše štetje preštelo do številke 2012, pa vsekakor velja tudi: »IN SPLOH NE 

BREZ BOTANIKE.« 

Nekaj se govori o krizi in krizah, kdo ve kakšnih že, o koncu sveta in podobnih nepomembnih stvareh. Odlično! 

Spodbuda za premik, za učenje, za spremembo pogleda na svet, kot ga poznamo. Seveda vključno s prehrano in z najpomembnejšo hrano. Tisto, ki ji Tomaž Petauer v Leksikonu rastlinskih bogastev (TZS, 1993) posveti prvo stran: »Njim, brez katerih nas ne bi bilo.«

Kaj, če res pride do krize, pomanjkanja in sploh … konca nečesa? Da ne bo pomote – zdaj ni nobene prave oziroma resnične krize, je le kriza preobilja, potrošništva, vsega je preveč, prav malo od tega pa zares potrebujemo. O tem, kaj potrebujemo in kaj si želimo, nas razsvetli vsaka uvodna delavnica v permakulturo. 

Na področju prehrane v smislu pomanjkanja (kakšnega?), krize (?) ni odveč, če odmislimo hrano, ki raste na policah trgovin. Kaj ostane, razen praznih polic? Vse, kar nekaj velja, in še kaj.

Skratka, ni razloga za paniko, je pa toliko več priložnosti in spodbud za učenje, za spoznavanje sveta, v katerem živimo, pa ne vemo, da smo že v njem.

Torej, dobrodošli. Doma. Neodvisni, samooskrbni.

Del samooskrbe predstavljajo tudi užitne samonikle rastline. Ne pozabimo oziroma se vsaj spomnimo ali si zapomnimo, da pri nas samoniklo raste več kot 3.000 vrst rastlin in polovica od teh je uporabna za prehrano. 

Nekatere bolj, druge manj. Vendar pa jih moramo poznati, sicer lahko pride do neprijetnosti. Približno odstotek našega samoniklega rastlinskega bogastva je namreč smrtno strupen. Na srečo je vsaj 50, če ne 100 užitnih divjih rastlin zelo pogostih, lahko razpoznavnih in nadvse primernih za »botaniko brez panike«. 

Zlasti če želimo nabirati podzemne dele, ki so za spoznavanje najzahtevnejši. Prav ti pa so najbolj dobrodošli, če bi nas nujna potreba po divji hrani doletela pozimi. Če hočemo vedeti, kaj je pod zemljo, ni odveč, če pred tem ugotovimo, kaj se dogaja nad njo. Pri vsaki posamezni rastlini, seveda. Zato se za zimsko nabiranje pripravljamo tako, da začnemo rastline spoznavati že spomladi. Na primer, kakšni so mladi listi, pogosto uporno drugačni kot listi razvite rastline iste vrste, kako je videti razvita rastlina, kje raste itd. Korenike širokolistnega rogoza so, na primer, odlična škrobna hrana, vendar rogoz pogosto raste skupaj s strupeno močvirsko peruniko, ki ima podobne korenike.

Vsakdo pozna vsaj dve, tri vrste divje zelenjave, denimo koprive, regrat, čemaž. Za razširitev znanja o užitnih divjih rastlinah je spoznavanje novih vrst bistvenega pomena, prav tako pomembna pa je redna nabiralniška »praksa«, torej skoraj vsakodnevna prisotnost v naravi. Na ta način bolj vidimo spremembe v njej, laže opazimo nove rastline in sledimo razvojnim spremembam tistih, ki jih že poznamo. Skratka, rastemo z rastlinami. Naučijo nas opazovanja, ki je prav tako temeljna veščina za razširitev poznavanja rastlin. 

Ob vstopu v svet užitnih divjih rastlin se marsikdo zaradi velikega števila in podobnosti različnih vrst v njem ne znajde najbolje. Ko se izkaže, da je regratu podobnih kar nekaj sorodnih rastlin, da so koprivam vsaj pred cvetenjem podobne mrtve koprive, ki jih je več vrst, in da se ljudje zastrupljajo s »čemažem«, torej s podleskom, čmeriko ali šmarnicami, nas navdušenje morda kar mine. Kako naj se zdaj znajdemo tukaj? 

Vsekakor brez strahu, kajti bolj ko se udomačimo v rastlinskem svetu in več rastlin ko poznamo, enostavneje postaja vse skupaj. Res pa je, da brez botaničnih osnov ne gre, kar je priložnost več za razširitev znanja. In vsekakor ne brez opazovanja.

Kakšne so oblike listov? Kako so nameščeni? Kakšne vrste je cvet, kakšno je socvetje? O tem in podobnem osnovnem botaničnem znanju nas pouči vsak kakovosten priročnik o rastlinah. Iz začetne zmešnjave nam pomaga tudi botanična sistematika. Za nabiralništvo je dovolj, da vemo, da so vrste združene v rodove, ti pa v družine. To je, razen tega, da nam pomaga narediti red v naraščajočem številu rastlin, ki jih spoznavamo, pomembno tudi glede užitnosti in prehrane, saj za posamezne družine veljajo določene skupne lastnosti. Na primer vse radičevke (regrat, potrošnik, otavčič in cela vrsta regratolikih sorodnikov, z izjemo strupene ločike) so užitne in vsaj malo grenke. Večina zlatičevk (zlatice, kalužnica, vetrnice, …) je strupena, užitni so le mladi poganjki nekaterih vrst, pa še ti prekuhani. Vse ustnatice (meta, šetraj, mrtve koprive, …) so užitne in uporabne predvsem kot začimba. Vse lukovke (čemaž, vanež, razne vrste lukov) so užitne. Vse kobulnice (divje korenje, kumina, regačica, dežen, …) so izrazito aromatične in zelo veliko je užitnih, vendar med kobulnice sodita tudi smrtno strupena pikasti mišjak in trobelika. 

Zato:

- Nabirajmo samo tisto, kar poznamo.

- Naučimo se opazovati.

- Delajmo si zapiske, pripravljajmo herbarij. 

- Spoznavajmo botanične družine, ki nam pomagajo narediti red v pestrosti rastlinskega sveta.

- Ne hitimo, vendar tudi ne lenarimo na področju razširitve poznavanja rastlin.

- Bodimo redno prisotni v naravi, saj nabiralniška sezona traja vse leto. 

- Predvsem pa, samo brez panike.

Vse podzemne dele lahko tudi posušimo in zmeljemo v moko oziroma skuhamo narezane posušene podzemne dele.

- Blatnik, rumeni: pečene ali kuhane korenike; surove so strupene. 

- Čemaž: surove in kuhane čebulice s koreninami vred. Podobno uporabne, vendar manj izdatne, so tudi čebulice drugih vrst lukov.

- Dežen: surove, kuhane ali pečene korenike.

- Gadnjak, različne vrste: surove ali kuhane korenine.

- Korenje, navadno: surove ali kuhane korenine enoletnih rastlin.

- Kozja brada, travniška: surove ali kuhane korenine.

- Lilije: pečene ali kuhane čebulice.

- Lokvanj, beli: pečene ali kuhane korenike; surove so strupene.

- Maslenica: surove, pečene ali kuhane korenike.

- Pasji zob: kuhane čebulice.

- Potrošnik, navadni: surove ali kuhane korenine.

- Regrat: surove ali kuhane korenine.

- Repinec: kuhane, pečene ali pražene korenine.

- Rogoz, širokolistni: pečene ali kuhane korenike; s pomočjo spiranja v vodi in z odstranitvijo vlaken dobimo škrobno moko. 

- Slez, različne vrste: surove, kuhane ali pečene korenike.

- Svetlin, dvoletni: kuhane ali pečene korenike enoletnih rastlin.

- Zlati koren: kuhane ali pečene korenike.

- Topinambur: surove, pečene ali kuhane korenike.

Botanično-divja literatura za samooskrbo skozi vse leto:

Cortese, Dario, Divja hrana, ČZD Kmečki glas, 1995

Cortese, Dario, Divja hrana2, ČZD Kmečki glas, 2005

Cortese, Dario, Nekaj divjega, Založba Porezen, 2011

Couplan, Francois, Le régal végétal, Sang de la Terre, 2009

Fleischhauer, Steffen G., Enzyklopädie der Essbaren Wildpflanzen, AT Verlag, 2003

Petauer, Tomaž, Leksikon rastlinskih bogastev, Tehniška založba Slovenije, 1993

Grlić, Ljubiša, Enciklopedija samoniklog jestivog bilja, Ex Libris, Rijeka, 2005

Martinčič, Andrej et al., Mala flora Slovenije. Tehniška založba Slovenije, 2007