Skupaj razkrivamo

13.11.2012

Slovensko podeželje, prehranska samooskrba in narava leta 2020 
Anamarija Slabe, Inštitut za trajnostni razvoj 

Ne, tole ne bo futuristična zgodbica – gre za še kako aktualno vprašanje, na katerega moramo odgovoriti v nekaj naslednjih mesecih.

Kmetijsko-podeželski denar EU naj bi se za obdobje 2014–2020 delil na novo. Končno naj bi bil čas za spremembe, ki si jih že dolgo želimo vsi potrošniki in davkoplačevalci, ki nam je mar za okolje, zdravje, socialne vidike kmetijstva itd. Pa bo res tako? Smer razvoja razprave v EU in v slovenskih kmetijskih krogih ne zbuja veliko upanja.

Glavni cilj slovenskega programa razvoja podeželja 2014–2020 mora biti povečanje samooskrbnosti. Toda z bistveno bolj trajnostno pridelavo! Tu se vsaj načeloma še strinjamo. Kaj pa je trajnostna pridelava in kako do nje, je pa že sporno. 

Razen nekaj kozmetičnih popravkov, sprememb ne bo. Kaj nas čaka v primeru, da bo kmetijska politika ohranjala predvsem obstoječe stanje? Še vedno bomo o večji samooskrbi z zelenjavo, s sadjem, z žiti itd. le sanjali, mleko in govedino pa bomo izvažali oziroma za povečanje njune potrošnje zapravljali denar za promocijske kampanje. Na najboljših kmetijskih zemljiščih bo še naprej rasla koruza (zdaj ima že 60-odstotni delež v „kolobarju”), s katero bomo krmili živino, talno vodo pa bomo zalivali s herbicidi in z gnojevko. Vsako leto večji del koruze nam bo sicer vzela suša (podnebne spremembe so dejstvo), toda nič zato – bomo pač plačevali kmetom odškodnine iz skupnega proračuna, travniki in pašniki, kjer bi se živali sicer lahko pasle, pa se bodo še naprej zaraščali. V trgovinah bo še naprej prevladovalo tuje blago 2. in 3. kakovosti, seveda za ceno prve in druge. Obenem pa bomo plačevali spodbude za sheme kakovosti, ki nam jih bodo s promocijskimi sporočili predstavljali kot „naravi prijazne” in sploh skoraj ekološke (primer integrirane pridelave). Resnična ekoživila pa bomo prav tako še naprej uvažali v enakem obsegu kot doslej (80 %) oziroma še več, če bo povpraševanje po njih raslo po dosedanji stopnji (10 % letno) in bo na drugi strani preusmerjanje kmetij v ekopridelavo približno tako počasno kot doslej. Naši otroci pa bodo v šolah in vrtcih jedli hrano vse bolj dvomljive kakovosti.

Ta pot torej ne bo prava. Prava pot do zgoraj navedenega glavnega cilja je postopno, vendar jasno začrtano prestrukturiranje kmetijske pridelave ob hkratnem povečevanju ekološke pridelave, zlasti tržne, ob zviševanju okoljskih standardov celotnega slovenskega kmetijskega sektorja ter ob spodbujanju zdravih in za nizkoogljično družbo primernih prehranskih navad. 

Pravi izziv za kmetijsko (in obenem okoljsko!) ministrstvo mora biti to, kako kmetom pomagati, da bodo lahko za to prestrukturiranje in preusmerjanje pridobili potrebno podporo, še zlasti znanje, pomoč pri razvoju trženja in možnost za potrebne naložbe. Okrepljeno (pre)usmerjanje v ekološko pridelavo mora biti podprto s krepitvijo vseh podpornih dejavnikov, kot je zapisano v Poročilu o izvajanju Akcijskega načrta ekološkega kmetijstva v Sloveniji do leta 2015 (ANEK), MKO/Skupina za spremljanje izvajanja ANEK, julij 2015.

Pogoste so trditve, da so slovenski pridelki v splošnem bolj kakovostni in pridelani z manj obremenitvami za okolje. Vendar to še zdaleč ne drži kar na splošno – in tega se zavedajo tako potrošniki kot stroka in kmetje. Ker pa ima Slovenija zares precejšen potencial za takšno konkurenčno prednost, ga je treba s pomočjo kmetijsko-podeželskega programa ustrezno razviti.

Dosedanje izkušnje so pokazale, da so tržno uspešne le jasne in verodostojne sheme kakovosti, kjer je tako v Sloveniji kot v EU in v svetovnem merilu daleč v ospredju ekološka pridelava. Primer neupravičene in zato neuspešne sheme je integrirana pridelava (IP), saj zagotavlja le minimalen standard, ki bi ga morali izpolnjevati vsi pridelki, ki pridejo na trg – tako menimo strokovnjaki in potrošniki. Veljalo pa bi dvigniti minimalne zahteve za celoten slovenski kmetijski sektor ali vsaj za pridelovalce za trg nad raven, ki jo lahko pričakujemo od končne uredbe EU o novi SKP/PRP, ter zagotoviti ustrezen in zadosten nadzor. Tako bi lahko potrošnikom povedali, kakšne (nad)standarde izpolnjujejo slovenska živila, brez poseganja po zavajajočih „shemah kakovosti”.

Ker gre za pomemben del naše prihodnosti, smo na Inštitutu za trajnostni razvoj sklenili partnerstvo s projektom Skupaj za zdravje človeka in narave, da vas bomo sproti obveščali o tem, kako se zadeve razpletajo, da se boste po potrebi lahko vključili s svojim mnenjem!

Stanje ekološkega kmetijstva v Sloveniji v letih 2010 in 2011 ter cilji ANEK

Kazalnik

obseg (št.)

obseg (%)

cilj 2015 (ANEK)

Eko kmetijska gospodarstva, EKO (+ preusmerjanje)

1.999 (364)

dobri 3 %

15 %

Povečanje deleža eko kmetijskih gospodarstev gl. na l. 2010

 

       za 5 %

 

Kmetijska zemljišča v uporabi (KZU), EKO

27.448

skoraj 6 %

 

KZU, EKO + preusmerjanje

32.148

skoraj 7 %

20 %

Povečanje deleža eko KZU glede na l. 2010

 

      za 9 %

 

Delež slovenskih ekoloških živil na živilskem trgu*

 

          0,2 %

10 %


Ključne besede:
razvoj podeželja, samooskrba, trajnostna pridelava, kmetijska politika, preusmeritev, ekokmetijstvo

 

Sorodni članki:

1,513672E-02

Želite brati naše novice tudi v prihodnje?

Prepotrebna sredstva za delovanje projekta Skupaj za zdravje človeka in narave lahko donirate na več načinov.

1. Z neposredno donacijo preko varnega in enostavnega online plačila Paypal.


2. Tako, da namenite del vaše dohodnine: