|
Skupaj razkrivamo 13.11.2012
Pet življenj v enem Besedilo: Sanja Lončar Foto: Mateja Jordovič Potočnik Lepo je držati v rokah knjigo s težo. Takšno, za katero veste, še preden jo odprete, da je v njej dragoceno sporočilo, ki nima „roka trajanja” in je nastala le z namenom služiti človeku. Knjiga Ljudski zdravnik, iz katere po malem prenašamo razmišljanja Alfreda Vogla že 5 let, je končno dobila svoj integralni prevod v slovenski jezik. Ob tej lepi priložnosti je v Slovenijo prišla Denise Vogel, žena pokojnega Alfreda Vogla, ki je bila že v času življenja njegova najbližja sodelavka, zdaj (že 16 let po njegovi smrti) pa upravlja Voglovo fundacijo ter skrbi za založbo in nadaljevanje poslanstva Alfreda Vogla. Štejem si v darilo stvarstva, da mi je bilo dano doživeti dve uri z gospo, ki kljub svojim letom (ima jih čez osemdeset) dokazuje, da tam, kjer obstaja plemenit namen, nikoli ne zmanjka energije za njegovo fizično uveljavitev. Ker so naše novice tokrat namenjene „izgorevanju”, me zelo zanima, kako je Alfred Vogel zares živel? Kako je usklajeval neštete obveznosti z načeli zdravega življenja, o katerih je pisal in predaval. Vsi vemo, da ponavadi kovačeva kobila hodi bosa. Kako pa je živel Alfred Vogel? DV: Sem druga žena Alfreda Vogla. Poročila sva se, ko je bil star 81 let. Pa ne misliti, da sem se poročila s starcem. Kljub temu da sem bila precej mlajša od njega (če ne bi bilo tako, me danes ne bi bilo tukaj, z vami), sem njegovi energiji komaj sledila. Alfred je v enem človeškem veku uspel živeti več življenj. Zvečer bi se odpravil v posteljo s polmetrskim kupom pisem, ki jih je prebral pred spanjem. Zgodaj zjutraj se je odpravil v naravo ali na vrt. Potem pa je delal s svojimi bolniki. S tistimi, ki so bivali na njegovi kliniki, ali s tistimi, ki so prihajali le na obisk. Sledilo je nekaj ur, v katerih je trem tajnicam narekoval odgovore na pisma in druge vsebine. Verjemite, da so imele vse tri polne roke dela, da so to, kar jim je povedal, natipkale in odposlale. Ob vsem tem je imel do konca svojega življenja vsak mesec vsaj 10 predavanj na različnih koncih in tudi v različnih državah, neprekinjeno je od leta 1931 izhajal tudi njegov mesečnik „Zdravstvene novice”, razvijal je nova zdravila, nabiral rastline, pisal knjige, … In resnično ga nikoli nisem videla brez energije. Kako je bilo ob vseh teh obveznostih videti njegovo družinsko življenje? Alfred je živel svoje poslanstvo in vsi, ki smo imeli priložnost biti ob njem, smo bili del tega poslanstva. Njegova prva žena Sofi je bila njegova desna roka. Pogosto je povedala, da Alfred razreže blago in naredi grobe šive, nato pa ona vse lepo zašije in obdela. Če ne bi bilo nje, tudi knjige, ki jo imamo danes v rokah, ne bi bilo. Vsa ta leta je Sofi iz Voglovih beležk pretipkavala in urejala besedila. Vsa družina je bila vključena tudi v delovanje Voglove male klinike. Od vrta, oskrbe, prehrane – za vse je bilo treba poskrbeti. Še ko so šli na družinske izlete, so bili ti neločljivo povezani z opazovanjem narave in nabiranjem rastlin. Ko je Sofi umrla, je življenje očitno hotelo, da se najini poti srečata in da sem danes tukaj. Kje pa je g. Vogel nabiral moči za takšne napore? DV: Njegova glavna „baterija” je bila narava. Mislim, da nikoli v življenju ni preživel dneva tako, da bi poležaval na plaži. Ko smo šli na počitnice, so bile to vedno zelo aktivne počitnice. Užival je v hoji, gorovju, … In seveda, vedno se je naše dopustovanje pretvorilo v še en seminar, saj so vsi, ki so bili z nami, želeli prisluhniti njegovim opažanjem narave. Priznati moram, da so tudi najini medeni tedni na otoku Braču potekali podobno. Alfred je bil magnet za ljudi. Tudi sama sem ga vedno poslušala z odprtimi usti in vpijala resnico, ki je govorila skozenj. Kakšnega zdravja je bil g. Vogel. Ali si je pomagal s kakšnimi posebnimi pripravki? Koliko je užival lastna zdravila? Lahko vam povem, da ne pomnim, da bi ga videla bolnega ali prehlajenega. Res pa je, da je vsako jutro spil požirek svoje tinkture Echinaforce. Ni štel kapljic, naredil je kar požirek. Če so ga bolele mišice, si je pomagal s kafro ali z arniko. Užival je tudi Urtikalcin. Mene pa je prosil, da ga spomnim, naj pred večjimi predavanji 2–3 ure prej zaužije kelp. Čutil je, da mu to daje še posebno energijo in zbranost. Drugih zdravil pa ni jemal. Bilo ga je kar strah, da bi bil v to prisiljen. Prosil me je, naj ne dovolim, da bi o njem odločali „bogovi v belem”, ne glede na to, kaj se bo zgodilo z njegovim zdravjem. Ni želel ne v dom ne v bolnišnico. Na srečo to ni bilo niti potrebno. Še dan pred smrtjo mi je narekoval, kaj vse naj bi postorila na vrtu. Odšel je mirno, v snu, brez bolezni in brez bolečin, v svojem 94 letu. Alfred Vogel je bil eden izmed pionirjev naravne medicine. Ali je bilo to pred petdesetimi leti lažje ali težje kot danes? Verjetno je bilo težje. V petdesetih letih prejšnjega stoletja je alopatska medicina triumfirala. Le spomnite se na zmago nad boleznijo, ki so jo prinesli antibiotiki. Takrat se še nihče ni zavedal, kakšne bodo posledice njihove prekomerne uporabe. Zdelo se je, da bo alopatska medicina pometla pod preprogo vsa „vraževerja” preteklosti, med katera je uvrščala tudi naravno medicino. In Švica je bila v tem času središče razvojne, finančne in politične moči farmacije. Naravna medicina je bila prepovedana v vseh kantonih razen v enem. Zato je moral Vogel zapustiti okolico Basla, kjer je bil rojen, in se preseliti v edini kanton, v katerem je lahko deloval. Tega res nismo vedeli. Verjamem, da mnogi vidijo Švico kot raj za naravno medicino? Kje pa. Takrat ni bilo nobenega resnega ugovora na alopatsko medicino. Okoljska vprašanja, zavedanje o škodljivosti kemikalij – vse to takrat ni obstajalo. Alopatska medicina si je vzela pravico soditi o naravni medicini. Naravna medicina pa takrat še ni razpolagala z argumenti, ki jih imamo danes in ki kažejo na pogoste kratkovidne rešitve ter nepredvidljive posledice uporabe alopatskih sredstev. Alfred se je s tem srečeval vse življenje. Spomnim se, da sva bila v osemdesetih letih prejšnjega stoletja na medicinski konferenci o raku v Zürichu. Ugledni svetovni strokovnjaki so takrat še vedno trdili, da strupi in prehrana nimajo nobenega vpliva na raka. Posmehovali so se trditvam mojega moža in g. Breussa ter ju označili za neumneža, ki govorita neosnovano. Predavatelji niso vedeli, da v avditoriju sedi Alfred Vogel. Spomnim se, da sem Alfreda komaj obvladala, da ni eksplodiral. „Te bitke ne moreš dobiti. Vsaj ne zdaj in ne tu,” sem mu rekla. Danes pa je marsikomu jasno, da je Alfred že pred 50 leti veliko bolj celostno prepoznal vzroke za raka in nakazal poti zdravljenja. Enako velja tudi za druga področja. Danes vsi govorijo o pomenu razstrupljanja oziroma detoksikacije – Alfred pa je o tem pisal že pred 50 leti. Strupi in rak so še kako povezani. Prav to poglavje je bilo v prevodu knjige, ki smo ga imeli v Sloveniji na voljo, v celoti cenzurirano. Ali se je takšen poseg v njegove knjige dogajal tudi v drugih državah? Niso mi znani razlogi, zakaj je do tega prišlo v slovenskem prevodu. Ta izdaja je imela drugačno pot kot ponavadi. Ponavadi je naša založba skrbela za prevod knjig v druge jezike. Tu pa je bilo obratno. Želja po knjigi je prišla iz nekdanje Jugoslavije. Spomnim se, da mi je Alfred ob priliki omenil, da je Tito želel, da bi bila knjiga na voljo njegovemu ljudstvu. Ne vem, ali sta se osebno poznala. O tem ni ostalo nobene dokumentacije. Našla sem le dokument, da so iz Jugoslavije nakazali znesek za odkup avtorskih pravic in tako se je knjiga leta 1975 pojavila pri vas. Za vse nove izdaje pa smo skrbeli sami, redno preverjali vsebino in če so se pojavili novi neizpodbitni dokazi, da je treba kar koli v knjigi popraviti, smo to storili. Zato je knjiga do danes doživela 72 izdaj. Danes obstaja veliko pristopov k naravnem zdravljenju. Svet je preplavljen z različnimi teorijami. Vsak dan se pojavljajo nove alternativne tehnike. Kateri pristop tako imenovane celostne medicine pa je najbližji filozofiji Alfreda Vogla? Najlaže bi to opredelila kot fitoterapijo. Na žalost pa to v današnjem času ne zadošča. Za Alfreda je fitoterapija pomenila, da uporabimo rastlino, ki je polna moči, uporabimo jo celo in jo pripravimo tako, da ohrani čim več svoje prvotne sestave in energije. Zdravljenje pa je bilo zanj veliko več kot le fitoterapija. Ljudem je stal ob strani, da so uspeli spremeniti svoj pogled na bolezen, da so spremenili svojo prehrano in začeli živeti drugače. Ni se imel ne za zdravnika ne za zdravilca. Svojo vlogo je najraje opisoval kot vlogo gorskega vodiča. „Lahko grem z vami, lahko vam pokažem pot, ne morem pa vas nositi ali hoditi namesto vas.” Zato je bil slabe volje, ko so se mu ljudje zahvaljevali, da jih je ozdravil. Spomnim se, kako je bilo, ko ga je nekoč poklical bolnik, ki mu je povedal, da se počuti bolje že samo ob tem, da sliši Alfredov glas. Morda bi drugim to laskalo, Alfred je pa to jemal kot poraz – človek ni dojel, da mora ozdraviti samega sebe in da te odgovornosti ne more prelagati na „čudežnega zdravilca”. Zato je bil zadržan do vseh tehnik, pri katerih „zdravilci bolezen čudežno ozdravijo”, ne da bi človek za to storil tisto, kar je njegova naloga. Alfreda Vogla ni med nami že 16 let. Kaj od vsega tistega, s čimer se je ukvarjal, kar je zapisal, ustvaril v obliki zdravil in podobno, je po vašem mnenju najbolj dragoceno za človeka v današnjem času. To je zelo dobro in zelo zahtevno vprašanje. Menim, da so današnji časi bolj neprijazni zdravju kot pred 50 leti. Takrat ni bilo toliko strupov, toliko elektromagnetnega smoga, toliko procesirane hrane, radioaktivnega sevanja, kemičnih dodatkov, gensko spremenjenih organizmov, ... Po drugi strani so ljudje že v osnovi več hodili, več naredili s svojimi rokami in tudi uživali manj degenerirano hrano. Če tako pomislim, se mi zdi, da v današnjem času zgolj jemanje dobrih pripravkov ne bo več zadoščalo, da si sodobni človek povrne zdravje. Današnji svet, morda še bolj kot pred 50 leti, potrebuje premislek o celoti, o lastnem načinu življenja, dojemanje, kako smo vpeti v naravo, kako delujemo, kako se lahko ozdravimo. Ozaveščanje se mi zdi danes bolj pomembno kot sama zdravila. Morda bo prav iz tega razloga ta del Voglove zapuščine danes še bolj dragocen kot nekoč in bo Ljudski zdravnik danes toliko bolj koristen. Alfred Vogel 1902–1996
Ključne besede: Sorodni članki:
0,40625 |
Iskanje
S ključnimi besedami lahko hitro in enostavno pridete do željenih informacij.
Želite brati naše novice tudi v prihodnje?
Prepotrebna sredstva za delovanje projekta Skupaj za zdravje človeka in narave lahko donirate na več načinov.
1. Z neposredno donacijo preko varnega in enostavnega online plačila Paypal.
2. Tako, da namenite del vaše dohodnine:
- preko portala e-Davki: Elektronska oddaja.
- ali po pošti pošljete izpolnjen obrazec: Obrazec.
Brez pisnega dovoljenja uredništva je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, v okviru določil Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah.