Skupaj razkrivamo 12.4.2013 Naravne protivnetne snovi Besedilo: Karmen Prah Vnetje pogosto napačno razumemo in ga celo imenujemo bolezen. S tem delamo veliko krivico lastnemu telesu. Vnetje ni sovražnik, temveč naše orožje, s katerim lahko sovražnika „zažgemo" in s tem izženemo. Ne smemo zamešati okužbe in vnetja. Okužbo povzročajo patogeni organizmi, kot so določene vrste bakterij, virusov in gliv. Vnetje (zlasti akutno) pa je poskus telesa, da okužbo ustavi in onemogoči napredovanje patogenih organizmov. Akutna vnetja nastajajo pri poškodbah ali različnih vnetjih dihal. Obstajajo tudi kronična vnetja, ki lahko trajajo mesece ali leta in so lahko posledica nezmožnosti telesa, da se reši patogena ali tujka v telesu (kronični hepatitis, tuberkuloza, peptična razjeda). V zadnjem času pa je vse več vnetij, ki nastanejo, ko telo ne ve več, kdo je sovražnik, in se začne vnetno odzivati tudi na „domače” celice. Temu rečemo tudi avtoimunske bolezni ali kronična vnetja. V to skupino sodi na stotine diagnoz: astma, revmatoidni artritis, Chronova bolezen, celiakija, psoriaza, razne alergije in mnoge druge. Za avtoimunske bolezni je značilno, da ustvarjajo vnetja – „požare”, ki niso več očiščevalni, temveč uničevalni. Težava s požari je ta, da se radi širijo. Enako velja tudi za vnetja. Ko se krog vnetja enkrat zažene, se hitro ustvari verižni proces, ki ga ni enostavno zajeziti. Medicina zelo dobro pozna mehanizem sprožanja vnetja ter kemikalije, s katerimi lahko vnetje „pogasi”. V ta namen se uporabljajo nesteroidna protivnetna zdravila (najbolj jih poznamo pod komercialnimi imeni ibuprofen in Aspirin®). Vnetje sprožajo prostaglandini, ki se sintetizirajo s pomočjo encimov COX. Navedena zdravila zavirajo encime COX ter tako posledično zavirajo vnetje in odpravljajo bolečino, ki nastaja kot posledica vnetja. Gre za učinkovita zdravila, vendar le pod pogojem, da se uporabljajo zelo kratek čas. Tudi stroka namreč opozarja, da lahko daljše jemanje pripelje do želodčnih razjed, smrtno nevarnih krvavitev, poslabšanja simptomov astme in poškodb ledvic. Drugi pristop ustavljanju vnetja prestavljajo kortikosteroidna zdravila. Tudi ta imajo vrsto stranskih učinkov, zato uporaba zahteva previdnost. Kaj ponuja narava? Naravni pristopi izhajajo iz načela: „Preden začneš uničevati, poskusi razumeti." Če gre za akutno vnetje, potem je dobro s telesom sodelovati in „nepridiprava" čim prej omejiti, zato ustavljanje delovanja imunskega sistema včasih sploh ni primerno in potrebno. Raje pripeljimo okrepitve, ki bodo pomagale telesu hitreje opraviti zastavljeno nalogo. Če pa gre za kronična vnetja, si je nujno zastaviti osnovno vprašanje – zakaj imunski sistem napada lastno telo? Ali je res tako neinteligenten? Ali nam hoče škodovati ali pa ga nekaj moti pri opravljanju njegove osnovne naloge? Začnimo pri bolj preprostih vzrokih, ki so pogosto v ozadju kroničnih vnetij. Naše telo obremenjuje preveč kislih presnovkov, ki so se naložili v tkivih, sklepih ali medceličninah, zato začne imunski sistem ustvarjati „sežigalnice odpadkov", ki jim napačno rečemo kronična vnetja. V ozadju putike, revme ali revmatoidnih artritisov je pogosto le to, da je nakopičenih strupov v telesu preprosto preveč – zato je naravna rešitev krepitev razstrupljevalnih procesov v telesu. In pri tem bodo v pomoč vsa naravna sredstva, ki prispevajo k boljšemu delovanju razstrupljevalnih organov. Celice potrebujejo živahne maščobe! Včasih ovira, da bi celice normalno delovale, ni v tem, da je v njih nečesa preveč, temveč ravno nasprotno, da je nečesa premalo. Dr. Budwigova je prepoznala ključno vlogo, ki jo imajo na sprožanje vnetnih procesov esencialne maščobe. Poenostavljeno povedano: omega-3 maščobne kisline zavirajo sprožanje vnetnih procesov, omega-6 pa jih krepijo. Telo potrebuje ene in druge, vendar v pravem razmerju. V telesu bi moralo biti razmerje med omeg-3 in omega-6 maščobami največ 1:3 (več avtorjev celo dokazuje, da je bilo pred tisočletji to razmerje 1:1). In kam so izginile iz naše prehrane? Ker so omega-3 maščobe zaradi svojega energijskega naboja zelo nestabilne (hitro oksidirajo), ne preživijo predelave, ki so jim izpostavljena sodobna živila. Zato jih je tudi v telesih povprečnih zahodnjakov, ki uživajo veliko predelanih živil, vse manj. Pri Američanih je razmerje že tako porušeno, da doseže celo 1:40, pri povprečnih Evropejcih pa je okrog 1:20. Kako je mogoče, da je vse več vnetij tudi pri dojenčkih, ki še niso pokusili industrijske hrane, so se spraševali znanstveniki in prišli do novih odkritij. Analiza kompozicije maščobnih kislin v mleku doječih mater je pokazala, da se razmerje med omega-6 in omega-3 iz leta v leto spreminja v prid omega-6 maščob. Nič presenetljivega – mleko je le odraz prehrane matere. V raziskavi Univerze v Leipzigu o nevarnostih alergij iz leta 2004 so ugotovili, da je pri materah z visoko vsebnostjo omega-6 in majhno vsebnostjo omega-3 maščob v kolostrumu večja verjetnost, da bo otrok razvil alergije. Ker večina hrane, ki jo imamo na voljo, ne vsebuje omega-3 maščob, je dobro te dodajati z uživanjem lanenega, ričkovega, orehovega ali konopljinega olja, s kaljenjem sončničnih semen, z uživanjem sveže zmletega lanenega semena, jedrc in podobno. Naravni gasilci ognja Eden izmed znakov vnetja je povišana temperatura na mestu težave ali v telesu. Zato so vse tradicionalne medicine pri izbiri ustreznih naravnih sredstev zelo pozorne na energijsko delovanje zelišča ali začimbe, ki jo uporabljajo. Če preveč „zagori", je treba gasiti in prav to počnejo vsi pripravki, ki imajo hladilno delovanje. Tega podatka praviloma ne najdemo v zahodnih zeliščnih priročnikih, je pa zelo pomemben za pravilno izbiro. (Če zelo vročični osebi, ki ima ob tem še vnetje, damo pripravek, ki je močno ogrevalen, lahko le dolijemo „olje na ogenj".) Baobab je ena izmed rastlin, ki jo v naših krajih malo poznamo. Že dejstvo, da je njegov les odporen na ogenj, nam „namiguje", kaj rastlina obvlada. Domorodci, ki znajo brati govorico narave, so to njegovo lastnost prepoznali in prah baobaba uporabljajo kot učinkovito sredstvo za zaviranje vnetja ali celo zniževanje vročine. Nekateri njegovo delovanje razlagajo z izrazito dobrim alkalnim profilom. Vsebuje petkrat več kalija od banan, bogat je s kalcijem, vsebuje linolno kislino ter vitamine C, B2 in B3. Za večino teh snovi je znano, da delujejo protivnetno. Domačini ga zato uporabljajo za odpravo oteklin, zniževanje telesne temperature in lajšanje bolečin. Na drugem delu sveta v ta namen uporabljajo sok aloe vere. Tudi ta je močno protivneten, hladilen in ob tem vsebuje (če je kakovosten in brez kemičnih dodatkov) čez 160 zdravilnih učinkovin. Med naravnimi snovmi, ki delujejo protivnetno in obenem hladilno, najdemo tudi alge (klamatska, klorela in spirulina), ječmenovo travo, kokosovo vodo, krešo, zeleni čaj, žafran, vrtnične cvetove itd. (tabelo delovanja "hladilno – ogrevalno" smo objavili v knjigi Ščepec rešitve). Zagotovo je zdravilnih rastlin, ki bi imele takšen mehanizem delovanja, še veliko, vendar do danes mnoge še niso bile deležne znanstvene pozornosti. Naravni zaviralci COX Nekatere začimbe dokazano zavirajo COX-2 in tako posredno ustavljajo vnetne procese. Zanimivo je, da ob tem za seboj ne pustijo razdejanja, ki je značilno za sintezna zdravila. Ravno nasprotno, vse začimbe, ki jih navajamo, so do sluznic prebavil prijazne. Ingver je na vrhu seznama začimb, ki so jih testirali pri artrozah in revmi. Dr. Holly Planeuf v svoji knjigi Herbs Demystified navaja, da ima ingver podoben mehanizem delovanja kot Aspirin®. Zraven tega je več sestavin v ingverju podobnih tistim, ki jih najdemo v nesteroidnih protivnetnih zdravilih. V obeh primerih gre za zaviranje encimov COX-1 in COX-2, pri čemer ingver celo preprečuje tvorbo COX-2. Kurkuma preprečuje vnetja tudi tako, da neposredno posega v tvorbo encima ciklooksigenaze COX-2. Na ta način deluje protivnetno, kar se pozna tudi kot lajšanje težav z artrozami in revmatoidnimi boleznimi. Poskusi na živalih so pokazali, da lahko izvleček ingverja in kurkume po učinkih primerjamo z nekaterimi sinteznimi zdravili. V testih so izvleček injicirali v testne živali, zato rezultati niso neposredno primerljivi z načinom delovanja kurkume, ko jo uživamo s hrano. Kljub temu pa o uspehih, ki jih dosežemo z uživanjem kurkume in ingverja, pričajo večtisočletne izkušnje tradicionalne medicine. V trojček zdravilnih lilijevk, ki so morda manj poznane, uvrščamo tudi galgant. Korejski znanstveniki so dokazali, da galgant deluje terapevtsko na artritis, zavira vnetje in celo deluje analgetično. Znanstveniki ne izključujejo možnosti, da deluje tudi preventivno na razvoj akutnega in kroničnega artritisa (Journal of Ethnopharmacology. 2009; 126 (2): 258–264). Tej čudoviti začimbi, ki zmore še veliko več, smo namenili veliko pozornosti v knjigi Ščepec Védenja. Žajbelj kot eden izmed bogatejših virov antioksidantov ščiti pred oksidacijo lipidov, povezano z vnetji. Slovenska znanstvena raziskava, izvedena na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, razkriva, da je za protivnetno delovanje v največji meri odgovorna triterpenska urzolna kislina, ki deluje zaviralno na encim ciklooksigenaze (COX), ki je odgovoren za pospešeno izločanje prostaglandinov (povzročitelji vnetja in bolečine). Raziskava še dokazuje, da je protivnetni učinek urzolne kisline iz žajblja dvakrat močnejši od sinteznega nesteroidnega protivnetnega zdravila indometacina (Journal of Ethnopharmacology. 2001; 75 (2-3): 125-132). Naravna sredstva pri vnetjih dihal Hren, vasabi in kreša svoje moči črpajo iz gorčičnega olja, ki deluje antiseptično in protivnetno. Za hren in vasabi je značilno vroče delovanje (nikogar ne pustita "hladnega"), kreša pa kljub podobnim snovem deluje drugače. Njeno delovanje je bolj hladilno, njene sestavine pa zelo redke in toliko bolj dragocene za sodobnega človeka. Kdo bi si mislil, da lahko že prgišče kalčkov, šop listov ali nekaj kapljic tinkture naredi tako veliko za naše zdravje. Kreša vsebuje veliko vitamina C (več kot limone), vitamina A ter vitamine iz skupine B. Zanimivost kreše je tudi jod, ki ga vsebuje v sledeh in je pomemben za normalno delovanje ščitnice. Med deficitarne snovi, ki jih danes tako zelo potrebujemo, sodijo tudi železo, kalcij, krom in folna kislina, ki jih vse najdemo v kreši. Alfred Vogel, pionir naravnega zdravljenja, je svojim bolnikom priporočal vse vrste kreše. Čeprav ni poznal natančnega mehanizma delovanja, je zgolj z opazovanjem svojih bolnikov in mnogih drugih ugotovil, da so bili tisti, ki so krešo redno uvrščali na svoj jedilnik, mnogo odpornejši. Kreša deluje tudi proti bakterijam. Svežo solato iz različnih vrst kreše je zato priporočal vsem ljudem, zlasti pa zelo bolnim, denimo rakavim bolnikom. Kreša prečiščuje kri, pospešuje presnovo, odpravlja zaprtje in povečuje izločanje seča. Zaradi visoke vsebnosti vitaminov jo lahko uporabimo tudi pri spomladanskih očiščevalnih kurah. Sodobni naturopati ji priznavajo, da je odličen sinergent – pomaga do boljšega izkoristka marsikaterega prehranskega dopolnila, zato jo dodajajo vitaminom in rudninam, da bi izboljšali njihovo razpoložljivost v telesu. Ker jo enostavno kalimo, je najcenejša in najbolj dragocena zelenjava v predpomladanskem času, ko sta sadje in zelenjava, ki ju lahko kupimo v trgovinah, vse bolj prazna. Tradicionalna kitajska medicina krešo opisuje kot hladno in grenko začimbo. Uporablja se tako posušena rastlina v obliki praška kot njeno seme. Je ena izmed redkih rastlin, ki hkrati uravnava pet meridijanov: pljuč, srca, jeter, želodca in mehurja. Ta začimba vsebuje tako zelo velike moči, da jo svetujejo pri hujših boleznih, kot so pljučni edem, oslovski kašelj, vnetje poprsnice, akutno vnetje ledvic in motnje v motoriki želodca. Pripravke iz kreše svetujejo pri pnevmotoraksu, da zacelijo predrto pljučno opno in preprečijo nevarno zlepljanje pljuč. Še en okusni skriti zaklad Kapre vsebujejo izotiocianate in se v tem pogledu precej približajo začimbam iz družine križnic, ki vsebujejo glikozide gorčičnih olj: črnim in belim gorčičnim semenom, vasabiju, hrenu in kreši. Navkljub podobnosti pa so kapre nekaj povsem posebnega in je prava škoda, da so v naši prehrani in zdravljenju tako malo zastopane. V starih časih so jih spoštovali kot zelo močen protistrup in protivnetno zdravilo. V njih najdemo tako različne protivnetne in antioksidativne snovi, kot če bi združili na desetine začimb. Cela rastlina, podobno kot origano, vsebuje močne protivnetne bioaktivne snovi, flavonoide. V njih najdemo še rutin, kvercetin, ki je značilen za čebulo, ter kavno in ferulno kislino, ki sta značilni tudi za rožmarin in timijan. Kapre, tako kot cimet in pehtran, vsebujejo še kumarinsko in cimetovo kislino. Cvetni popki pa vsebujejo še veliko vitamina E. 10 gramov kaper vsebuje okoli 10 mg vitamina E, kar predstavlja 100 odstotkov priporočenega dnevnega odmerka (RDA). Na seznam močnih naravnih protivnetnih zdravil, o katerih obsežno pišemo v knjigi Ščepec Védenja, pa uvrščamo še citronko, čebulo, črno kumino, limonsko travo, kumin in vrtnične cvetove.
Ključne besede: Sorodni članki:
1,660156E-02 |
Iskanje
S ključnimi besedami lahko hitro in enostavno pridete do željenih informacij.
Želite brati naše novice tudi v prihodnje?
Prepotrebna sredstva za delovanje projekta Skupaj za zdravje človeka in narave lahko donirate na več načinov.
1. Z neposredno donacijo preko varnega in enostavnega online plačila Paypal.
2. Tako, da namenite del vaše dohodnine:
- preko portala e-Davki: Elektronska oddaja.
- ali po pošti pošljete izpolnjen obrazec: Obrazec.