Skupaj razkrivamo

30.9.2015

Stresni časi, ni kaj!
Besedilo: Sanja Lončar

Kdaj ste bili zadnjič v življenjski nevarnosti? Kdaj ste bili zadnjič lačni?
Kdaj vas je zadnjič tako zelo zeblo, da bi lahko zmrznili? Kdaj so vas zadnjič pretepli do krvi?

Večina med vami verjetno že dolgo (ali sploh nikoli) ni doživela kake take izkušnje. Kljub temu boste le redki dejali, da ste zadovoljni s svojim življenjem.

Sreča, zadovoljstvo, varnost … vse to so zelo subjektivni občutki. Navadno je z njimi najtežje »nasititi« tiste, ki so že (vsega) siti. 

Upam, da ne mislite, da so dandanes ta vprašanja nerelevantna. Samo nekaj sto kilometrov stran od nas potekajo resnične življenjske drame. Ljudje tvegajo življenje, ko se v čolnih prevažajo proti evropskim obalam. Prebijajo se skozi bodeče žice, spijo na tirih, da bi le ujeli tako zelo želeni vlak, pod žgočim soncem prepešačijo na stotine kilometrov, umirajo v tovornjakih … Ob pomoči kamer, ki jih je namestil Tomo Križnar, lahko neposredno spremljamo, kako plačanci pobijajo nič krive Nube in druga afriška plemena. Toda v Siriji, Afganistanu, Gazi … ni takih neodvisnih kamer. Zagotovo bi pokazale podobna dogajanja. Interesi peščice (pre)sitih ustvarjajo na milijone lačnih. V svetu trenutno divja več kot petdeset oboroženih spopadov (drugim pa pravimo mirovne operacije), in vse kaže, da tudi od kake veliko večje vojne nismo več prav daleč.

Ste vedeli, da je trenutno na svetu več beguncev, kot jih je bilo med drugo svetovno vojno? Že lani jih je bilo več kot 50 milijonov, števila ljudi v okviru letošnjega eksodusa pa še nikomur uspelo prešteti. Ocenjujejo, da je letos prišlo v Evropo že kakšnih 250 tisoč beguncev. Predvidevajo, da bi jih do konca leta znalo biti milijon. Števila ljudi, ki jih je pogoltnilo morje, pa tudi tistih, ki so bili žrtve trgovine s sužnji ali s človeškimi organi, ne bomo izvedeli nikoli.

Ena od tisočerih novinarskih zgodb omenja osemletnega dečka z vnetim ušesom, ki spi na železniški postaji v Turčiji. Humanitarci zanj ne morejo storiti nič drugega, kot da mu svetujejo, naj spi na kartonu, saj ga bo tako manj zeblo. Otrok tiho prenaša bolečino (se še spomnite, kako boli vneto uho?) in si gre poiskat karton, njegov vrstnik v Ljubljani pa doživlja hud stres, ker imajo »vsi« sošolci sodobnejše pametne telefone kot on. 

Stres je dandanes v veliki meri zgolj stopnja frustracije, ki jo doživljamo zaradi neizpolnjenih pričakovanj. In ker so naša pričakovanja iz dneva v dan bolj nerealna, ne preseneča, da je v skladu s tem naše življenje čedalje bolj stresno. 

Raziskava Ameriškega združenja za psihologijo APA (American Psychological Association), s katero so poskušali ugotoviti, kaj dandanes povzroča največ stresa, je pokazala, da je skrb za lastno varnost šele na desetem mestu med razlogi za stres. Kar 75 odstotkov vprašanih je na prvo mesto postavilo denar, stres na delovnem mestu se je s 70 odstotki uvrstil na drugo mesto, splošni ekonomski položaj pa spravlja v stres 68 odstotkov vprašanih. 

Najzanimivejše je, da te ocene največkrat niso bile sorazmerne z dejanskim premoženjskim stanjem vprašanih. Prav ste prebrali – najpremožnejši niso bili zaradi denarnih vprašanj pod nič manjšim stresom kot revni. 

V tem protislovju je nekaj osvobajajočega! Če torej količina stresa ni odvisna od realnih okoliščin, v katerih smo se znašli, pač pa predvsem od tega, kako jih ocenjujemo, to pomeni, da je moč za obvladovanje stresa v veliki meri v naših rokah ali, natančneje, v naši glavi.  

Formula je zelo preprosta: manj pričakovanj = manj stresa. Manjša potreba po nadzoru = večja sposobnost za hitro odzivanje na nove okoliščine, ki jih vsakodnevno prinaša življenje.

"Bog ti poskuša nekaj prodati, ampak ti tistega nočeš kupiti. Za to gre pri tvojem trpljenju: za tvoje neverjetno barantanje, za tvoje obsedeno kričanje glede cene!"
(Iz zbirke: Hafis, Zapleši z menoj, prevedla Barbara Škoberne)

_ _ _ _  _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ 
Koliko tehta kozarec?
Ena izmed starih zgodb, ki jo pripisujejo različnim velikim učiteljem, opredeli stres bolje kot desetine strokovnih knjig, ki bi vam jih lahko citirali na to temo. 

Učitelj je učencu naročil, naj vzame v roko kozarec z vodo in ga dvigne. 
Koliko tehta kozarec? je vprašal. 
Skoraj nič, so odgovorili učenci. 
Bi ga lahko z iztegnjeno roko držali nekaj ur? je vprašal. 
To pa ne, se je strinjala večina. 

Enako je s težavami. Ne gre za to, kako velika je težava, temveč koliko časa se z njo obremenjujemo. Tako kot bi ravnali s kozarcem, ravnajte tudi s stresom. Čim manj ga držite v sebi. Rešujte situacije in hitro pojdite naprej. 

Nenehno premišljevanje, strah, skrb, žalost, jeza ali pohlep obrabljajo naše telo bolj kot najtežje telesno delo. Tako kot pri kozarcu – dlje ko premišljujemo, bolj neznosna bo postajala obremenitev. Danes temu popularno rečemo »izgorevanje«, »preveč stresa« ..., rešitev pa je že tisočletja enaka. 

Kozarec boste lahko brez napora dvignili stokrat, če ga boste vsakič hitro spustili nazaj. 

Ključne besede:
stres, nevarnost, lakota, življenje, begunci, pričakovanja, prisotnost

 

Sorodni članki:

1,953125E-02

Želite brati naše novice tudi v prihodnje?

Prepotrebna sredstva za delovanje projekta Skupaj za zdravje človeka in narave lahko donirate na več načinov.

1. Z neposredno donacijo preko varnega in enostavnega online plačila Paypal.


2. Tako, da namenite del vaše dohodnine: