Industrija požira naš planet, njen edini cilj je ustvariti izdelek. Korporacij ne zanima, koliko podtalnice bodo s tem onesnažile, koliko kemikalij v tkaninah bo zastrupljalo ljudi, ki jih nosijo – niti to, kaj se bo zgodilo s temi materiali, ko bodo preživeli svoje vse krajše življenjske dobe. 

Namesto da bi iskali naravi prijazne rešitve, razvojni oddelki večine podjetij iščejo zgolj nove trženjske prijeme, s katerimi se predstavljajo trgu kot »zeleni«, ekološko ozaveščeni in zdravju varni ponudniki. Nekateri iz tega, kako lahko njihov izdelek reciklirate, delajo celo znanost. Če bi vam v resnici ponudili lan, bombaž, volno … tovrstnih napotkov sploh ne bi potrebovali. Vse naravne materiale znamo uporabiti tudi sami, in to brez posebnih reciklažnih postopkov. 

Se vam je že primerilo, da z etikete ne zmorete razbrati, iz česa je izdelano vaše oblačilo? Vsak dan nastajajo nova imena za tkanine, o katerih proizvajalci nočejo, da bi jih povezovali s sintetiko. Celo otipu ne morete več zaupati. Morda menite, da v rokah držite svilo, bombaž ali volno, toda šele takrat, ko oblačilo začnete nositi, na osnovi vonja znoja in neprijetnega pregrevanja ugotovite, da sploh ne gre za naraven material …

Eden od argumentov, zakaj menda ne gre brez sintetike, je ta, da nas je vse več. Se sploh zavedate, koliko naravnih virov bi uničili, če bi vsi želeli biti oblečeni v volno, bombaž, svilo ali konopljo, nam žugajo. Res? Če ste nasedli tej zgodbi, morate vedeti, da prav proizvodnja sintetičnih materialov zahteva od dvajset- do stokrat več energije in naravnih virov kot konoplja, lan ali bombaž. Tudi viskoza, ki nam jo prodajalke predstavljajo kot naraven rastlinski material, za svojim lepim imenom skriva zapleteno kemično obdelavo celuloze, pri kateri porabijo desetkrat več naravnih virov kot pri obdelavi lana in petdesetkrat več energije kot pri izdelavi konopljinih vlaken. Zelo podobno in iz enake surovine (lesni odpadki) izdelujejo tudi tkanino modal.

Sintetična vlakna so v svetu še vedno najbolj priljubljena. Ocene pravijo, da imajo sintetične tkanine približno 65-odstotni delež v svetovni proizvodnji tkanin, naravnih vlaken pa je le kakih 35 odstotkov. Večina sintetičnih vlaken (približno 70 %) je izdelanih iz poliestra, v tekstilni industriji pa jih najpogosteje uporabljajo kot polietilen tereftalata (PET). Za proizvodnjo PET naj bi vsako leto porabili približno 104 milijonov sodčkov nafte.

Poliuretanske pene, ki temeljijo na petrokemičnih izdelkih in plastičnih masah, so škodljive tudi za okolje in uporabnika. 

Potrebe po umetnih materialih naraščajo veliko hitreje kot njihovo recikliranje, zato jih proizvajajo vse več.

Čez dan so vlakna, s katerimi smo nenehno v stiku, tista, iz katerih so izdelana naša oblačila. Čez noč sta to vzmetnica in posteljno perilo. Ker ju imamo tik ob obrazu, nenehno vdihavamo njune hlape, zato je pomembno, za kakšne materiale in načine obdelave gre. 

Prodajalci iz spanja delajo »veliko znanost«, samo da bi vam čim dražje prodali navadno peno. Tako so nastali računalniški prikazi in strokovna imena za najrazličnejše plastične snovi, ki iz našega spanja naredijo osemurno inhalacijo nevarnih hlapov.

Ker je v zadnjem času veliko ljudi pozornejših na to, na kakšni vzmetnici spijo, se številni odločajo za naravna ležišča. Najbolj iskan je lateks, saj je najudobnejši med naravnimi materiali. Toda pozor: tako kot pri tkaninah je tudi pri vzmetnicah mogoče s sodobnimi tehnologijami iz petrokemičnih spojin pričarati lateks. 

Popolnoma naravni lateks je izdelan iz mlečno bele tekočine, ki se izloča iz drevesa Hevea brasiliensis, bolj znanega kot brazilski kavčukovec. Nekoč so to tekočino pridobivali iz dreves, ki so rasla v gozdu, zdaj pa gre v večini primerov za drevesne nasade. Sintetični lateks ima močnejši vonj, ponuja precej manj opore in prožnosti, poleg tega ne pritiska nazaj na telo, tako kot to »počne« naravni lateks. Sintetični lateks izdelujejo iz petrokemičnih spojin, celoten postopek pa je precej manj okolju prijazen kot proizvodnja naravnega lateksa. Postopek upenjanja tekočin dunlop in talalay je pri naravnem lateksu enak kot pri sintetičnem. Oba materiala sta precej manj škodljiva in trajnejša kot poliuretanska ali spominska pena. Pri lateksu v zadnjih petdesetih letih ni prišlo do kakih posebnih novosti. Najti jih je le v obdelavi, pri kateri pa samo tri podjetja na svetu namenjajo pozornost varstvu okolja in obdelavi surovin brez najspornejših kemikalij. Naravni lateks ne zdrži utesnjenega in dolgotrajnega transporta v zabojnikih. Ne sme biti zvit in neprodušno zaprt v plastične vreče, kajti ta material mora ves čas dihati. Zato je pri naravnem lateksu zelo pomembna tudi lokacija, na kateri poteka upenjanje jeder, enako velja tudi za transport do skladišča. 

Pri ležiščih z vzmetmi so v zadnjih letih s kovinskih prešli na manjše žepaste vzmeti – predvsem zaradi večjega udobja. Da bi uvedli kako novost, v določeni meri pa tudi zaradi sevanja so nekateri proizvajalci kovino zamenjali s peno. Ena od priljubljenih novosti zadnjih let je tudi spominska pena. Gre za izvedbo poliuretanske pene, ki je na otip izredno prilagodljiva (spominja na živi pesek), vendar njena trdota precej niha, predvsem v skladu s temperaturo okolice. Ko je nova, je treba nekaj časa počakati, da se razplini, kajti v proizvodnih postopkih si sledi kar nekaj kemičnih obdelav. Ta tip ležišča zaradi popolnoma neprodušnega objemanja telesa strogo odsvetujejo za dojenčke, saj lahko pride do zadušitve. Zaradi nizkih cen in večjega udobja so dokaj priljubljena tudi »sendvič ležišča«, ki imajo na sredini različne materiale, na obeh straneh pa za udobje skrbi lateks ali pena. V primerjavi z ležiščem iz popolnoma naravnega lateksa so to cenovno ugodnejše različice, pri katerih pa utegne priti do težav, saj se dolgoročno vsak material obnaša drugače (nekateri prepuščajo vlago, drugi ne, nekateri ohranjajo kompaktnost, drugi ne). 

V Sloveniji imamo srečo, da eno naših podjetij sodeluje z enim od treh najbolj ekološko ozaveščenih podjetij na področju pridobivanja in predelovanja lateksa. 

Plantaže, na katerih pridobivajo kavčuk za ležišča, so v Gvatemali. Pridobivanje kavčuka poteka pod nadzorom organizacij Rain Forest in FSC. Vsako drevo na dan proizvede približno 15 gramov kavčuka. Za dvojno ležišče je potrebna dnevna količina kavčuka 2500 dreves. Da lahko drevesa nemoteno rastejo naprej, lahko iz njih črpajo kavčuk samo tri mesece na leto. Tovrstni nasadi iz okolja odstranijo 143 ton ogljikovega dioksida na leto. Proizvodnja jeder poteka v nacionalnem parku v Belgiji, kjer so še pred nekaj leti (tako kot drugi proizvajalci še vedno) za potrebe industrije porabili 40 milijonov litrov pitne vode na leto. Kot prvo podjetje v Belgiji so popolnoma preoblikovali proizvodnjo, tako da zdaj poteka po sistemu zaprte zanke. Zaradi kroženja odpadne vode prek čistilnih filtrov in dodajanja manjkajoče vode, ki jo dobijo z zbiranjem deževnice, ne gre v podtalnico niti kaplja odpadne vode, za industrijske namene pa ne porabijo niti kaplje pitne vode. 

Dodelava vzmetnic iz lateksa poteka v Sloveniji. Od tkanin uporabljajo samo ekološki bombaž, pridelan po tradicionalnih ekoloških metodah. Pred obiranjem počakajo na padec temperature, ki povzroči, da listje odpade (drugi to dosežejo s kemikalijami, tako kot naši kmetje pri krompirju), zatem pa bombaž poberejo ročno. 

Če vam ni vseeno, ali tkanina in material, s katerim vsak dan prihajate v stik, obremenjuje vaše zdravje ali ne, bodite pozorni, komu zaupate svoj težko prisluženi denar. 

_ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ 

Da ljudje umirajo v požarih zaradi opeklin, zagotovo veste. Tudi o nevarnosti ogljikovega monoksida je slišati vse več. Edino, na kar nas ne opozarjajo, je enakovreden povzročitelj smrti v požarih – vodikov cianid, ki je kar 35-krat bolj smrtonosen kot ogljikov monoksid. Že en sam vdih tega strupa v manj kot 90 sekundah povzroči smrt.

Tako ogljikov monoksid kot vodikov cianid se sproščata pri gorenju kemikalij, ki jih oblazinjenemu pohištvu, ležiščem, zavesam in preprogam dodajajo z namenom, da bi počasneje gorele. Ideja za to »tehnološko rešitev« se je porodila z namenom, da bi v primeru požara škoda nastajala počasneje, čas za reševanje pa bi se podaljšal, s čimer bi ohranjali tako življenja kot premoženje. Počasnejše gorenje resda prispeva k temu, da nastane manjša gmotna škoda. Težava je v tem, da te kemikalije sproščajo toliko strupov, da goreči prostor postane pravcata plinska celica. Tega izraza nisem izbrala naključno, kajti v plinskih celicah koncentracijskih taborišč so pri usmrtitvah uporabljali prav cianidov plin. Pri gorenju zaviralcev gorenja se poleg vodikovega cianida sproščajo še ogljikov monoksid, acetonitril, etilen, etan, propan, butadien, benzen, ogljikov dioksid … Po mnenju Nacionalnega inštituta za standarde in tehnologijo v ZDA prav plini, ki se sproščajo ob gorenju izdelkov, obdelanih proti gorenju, povzročijo 30 odstotkov smrtnih žrtev. 

Resda ne morete izbirati, kako bo opremljena hotelska soba ali vaša pisarna, kjer predpisi zahtevajo tkanine, obdelane z zaviralci gorenja. Ali boste take kemikalije imeli tudi v svoji hiši, pa je odvisno samo od vas. Zaviralci so v široki uporabi za obdelavo pohištva, zaves, posteljnine, ležišč, preprog, tehničnih pripomočkov … Če bo zagorelo, utegne tudi vaša hiša postati plinska celica.