Skupaj razkrivamo

11.9.2017

Kaj je skupno limonam in času?

Brez citronske kisline, vitamina C in limonena bi se marsikaj ustavilo, kajti prav te snovi so najbolj uporabljani dodatki v prehrani in kozmetični industriji. 
Kljub podobnosti in dolgemu seznamu sopomenk je treba razlikovati med vitaminom C in citronsko kislino. 

Citronska kislina 
To je blaga organska kislina, ki je po sestavi podobna vitaminu C in jo najdemo v večini sadja. Največ je vsebujejo citrusi, zlasti limone in limete, kjer predstavlja kar 8 odstotkov suhe teže sadežev (v sokovih približno 47 g/l).

Citronsko kislino so ljudje spoznali že v 8. stoletju, ko jo je odkril perzijski alkimist Jabir Ibn Hajan. V srednjem veku so jo uporabljali tudi v Evropi, največji razmah pa je doživela z začetkom industrijske revolucije, ko je nastajalo vse več izdelkov, ki so zahtevali konzerviranje. 

Čeprav je ime dobila po svojem naravnem viru, torej citrusih, dandanes večina citronske kisline na trgu nima nič skupnega s sadjem. Pridobivajo jo predvsem s kemičnim procesom, ki ga ustvarjajo posebne vrste plesni na sladkih podlagah. Konec 19. stoletja so jo proizvajali ob pomoči plesni Penicillium. Leta 1917 je ameriški živilski tehnolog James Currie odkril, da jo lahko še uspešneje pridobivajo ob pomoči plesni Aspergillus niger – to je bila osnova za njeno množično pridelavo.

Dandanes je citronska kislina večinoma pridobljena sintezno. Kar 50 odstotkov svetovne proizvodnje prihaja s Kitajske. 

Leta 2007 je svetovna proizvodnja citronske kisline znašala približno 1.600.000 ton. Kar 50 odstotkov je porabijo pri proizvodnji pijač, še približno 20 pri proizvodnji drugih živil, 20 odstotkov pri izdelavo čistil ter 10 odstotkov za potrebe kozmetične, farmacevtske in kemične industrije. (Vir: Wikipedija)

Citronska kislina je v številnih izdelkih »dekle za vse«. Z njo izboljšajo okus številnim jedem, saj jim doda svežo, kislo noto. Ker deluje kot antioksidant, preprečuje, da bi živila in sladkorji potemneli. Natrijev citrat ublaži ostro kislo noto številnih kislih gaziranih pijač, skupaj s sodo pa daje hladen, slan okus in ohranja gaziranost. S citronsko kislino tudi preprečujejo motnost vin. Majhne količine citronske kisline (od 0,001 % do 0,01 %) sodelujejo z antioksidanti ter zavirajo oksidativno žarkost v suhih klobasah, svežih svinjskih klobasah in suhem mesu. Tudi hrenovke pred dimljenjem popršijo s 3- do 5-odstotno raztopino citronske kisline.

Varna ali nevarna?
Citronska kislina je uradno označena kot GRAS, kar pomeni da ima status varnega kemičnega dodatka, ki ga je dovoljeno uporabljati brez omejitev. Natančnejše klasifikacije jo uvrščajo v varnostni razred C, kar pomeni, da je za večino ljudi neproblematična. (Askorbinska kislina oziroma vitamin C spada v kategorijo A, kar pomeni, da je njeno uživanje koristno).

Zakaj torej na spletu pogosto zasledimo podatek, da je E330 eden od najnevarnejših kemičnih dodatkov, ki povzroča raka in vnetje dlesni? Ena od možnih razlag pravi, da so pripravljavci tovrstnih seznamov nevarnih snovi napačno razumeli dejstvo, da citronska kislina igra pomembno vlogo v Krebsovem ciklu. Čeprav beseda Krebs v nemščini pomeni rak, je pri tem mišljeno nekaj popolnoma drugega in za naše telo neškodljivega. 
Druga razlaga pravi, da svarila temeljijo na čedalje pogostejših neželenih učinkih, ki jih povezujejo s sodobnimi načini pridelave kemičnih dodatkov. Množična in poceni proizvodnja ob pomoči žveplene kisline ustvarja citronsko kislino, v kateri so prisotni sledovi žveplenih spojin, te pa lahko pri ljudeh sprožijo različne alergijske reakcije. Na žveplene spojine so še posebno občutljivi astmatiki.

Precej ljudi poroča, da jim uživanje izdelkov, ki jim je dodana citronska kislina, povzroča želodčne težave. Zato so jim številni proizvajalci začeli dodajati askorbinsko kislino (vitamin C), ki tudi deluje kot konzervans, ni pa tako agresivna za želodčno sluznico.

VITAMIN C
Podobno kot pri citronski kislini, moramo naravno in koristno molekulo, ki jo vsebujeta sadje in zelenjava, razlikovati od sintezno pridobljene, ki jo pod enakim imenom uporabljajo kot konzervans in antioksidant v živilih. Ko namreč askorbinsko kislino ločijo od drugih elementov (predvsem polifenolov), s katerimi usklajeno deluje, to vpliva tudi na njeno učinkovitost v vlogi antioksidanta. 

Sintezni vitamin C dandanes pridobivajo s fermentacijo koruznih derivatov, kar pri vse večjem deležu gensko spremenjene koruze odpira tudi vprašanje možnih genskih kontaminacij. 

Najboljša naravna vira vitamina C sta kamu kamu (1880 do 2280 mg/100 g) in acerola (1677 mg/100 g). Manj znano je, da se ob bok tema svetovnima rekorderjema uvrščajo plodovi šipka, saj 100 gramov sadežev vsebuje 2000 miligramov vitamina C. 
Zaradi tako velikih koncentracij lahko dnevne potrebe po vitaminu C pokrijemo že z zaužitjem nekaj gramov teh sadežev. 

Od živil, ki so nam dostopnejša in jih lahko uživamo v večjih količinah, so na vrhu seznama živil z veliko vsebnostjo vitamina C sveže paprike (183 mg/100 g). Sledita peteršilj in timijan (160 mg/100 g), za njima pa se uvrščajo ohrovtovi listi (120 mg/100 g).
Kje je sadje, sprašujete? Saj so nas vendar učili, da največ vitamina C vsebujejo pomaranče in limone! Tudi tu najdemo precej razlik med medijsko promocijo in dejstvi. Največ vitamina C so izmerili v črnem ribezu (177 mg/100 g), ki mu sledijo kivi (70 do 90 mg/100 g) in jagode (60 mg/100 g), šele nato pa limone in pomaranče (50 do 60 mg/100 g).

Kljub splošnem prepričanju vitamin C ni tako zelo termolabilen, da bi ga s kuhanjem uničili. S poskusi so ugotovili, da se pri segrevanju na 98 stopinj Celzija njegova vsebnost zmanjša za 10 do 15 odstotkov, kar pomeni, da ga dobimo tudi z uživanjem termično obdelanih sadja in zelenjave. 

LIMONEN
Citrusi niso le vir citronske in askorbinske kisline. Pomembne snovi za konzerviranje izdelkov so tudi eterična olja, ki jih pridobivajo iz njihovih lupin. To, kar vsi zaznavamo kot vonj po limoni, je komponenta eteričnega olja, imenovana limonen; v eteričnem olju limone ima 83-odstotni delež, v eteričnem olju pomaranče pa 65-odstotni delež.
Dandanes večino limonena proizvajajo iz lupin pomaranč, ki ostanejo kot stranski produkt proizvodnje pomarančnega soka. 

V kozmetičnih izdelkih ima limonen pomembno vlogo, saj izdelke prijetno odišavi, obenem pa deluje razkužilno in poživljajoče. Znano je, da vonj citrusov dviga raven energije in osvežuje. Zato je limonen pogosto zaslediti v parfumih, kremah in dezodorantih. V dezodorantih deluje tudi protimikrobno in preprečuje razkroj bakterij na koži. 

Vonj citrusov ima hladilen učinek, zato zlasti v poletnih dneh izboljšuje delovanje naše »notranje klimatske naprave« in blaži vročinske oblive, značilne za menopavzo. 
Aromaterapevti eterična olja citrusov uporabljajo pri zelo širokem spektru težav. Priporočajo jih zaradi njihovega protivnetnega delovanja, poživljajočega delovanja na kožo in vene, sposobnosti napenjanje kože (v izdelkih proti celulitu), čiščenja ter pomirjanja problematične in mastne kože, ustavljanja krvavitev in prispevka k hitrejšemu celjenju ran. 

V obliki ekološko certificiranih eteričnih olj lahko limonen uporabimo tudi za aromatiziranje jedi. Približno šest kapljic eteričnega olja limone ali pomaranče nadomesti eno nastrgano lupino svežega sadeža.

V večjih koncentracijah limonen dodajajo čistilom, milom in razkužilom za roke. V še večjih koncentracijah ga je mogoče uporabiti kot topilo, s katerim nadomestimo aceton, terpentin in številne druge nevarne kemikalije. 

Za certificirane ekološke izdelke uporabljajo naravna eterična olja ekološko pridelanih citrusov. 

Konvencionalna industrija praviloma uporablja sintezni limonen, pridobljen iz cenejših virov. Če pa so uporabljene konvencionalno pridelane limone, pa utegne vsebovati veliko neželenih primesi škropljenih citrusov. Tudi na koži utegne biti delovanje tovrstnih pripravkov tvegano, zato se jim je bolje izogniti.
_____________________________________
Celota je več kot seštevek delov
Ker v limoni najdemo vse – citronsko kislino, askorbinsko kislino in eterična olja –, jih lahko uporabljamo tudi neposredno. 

Limonin sok topi vodni kamen, z njim lahko natremo deščice za rezanje živil ter jih tako učinkovito in naravno razkužimo. Če vlagate ozimnico, veste, da sadje, ki ga poškropite z limoninim sokom, ohrani lepšo barvo in je tudi bolj svežega okusa. 

Ključne besede:
citronska kislina, vitamin C, limonen, Krebsov cikel, želodčne težave, kamu kamu, acerola, šipek

 

Sorodni članki:

0,03125

Želite brati naše novice tudi v prihodnje?

Prepotrebna sredstva za delovanje projekta Skupaj za zdravje človeka in narave lahko donirate na več načinov.

1. Z neposredno donacijo preko varnega in enostavnega online plačila Paypal.


2. Tako, da namenite del vaše dohodnine: