Skupaj razkrivamo

6.2.2009

POMEN PREZRAČEVANJA. Zakaj bi bili kot riba na suhem?
Tekst: Srečko Verzel, Katja Podergajs

Telo pozna le dva načina odpravljanja strupov. Celice in medceličnino čistimo z »vodo«, kri pa z zrakom. Skozi pljuča naj bi vsak dan vdihnili 20.000 litrov svežega zraka, v katerega kri odloži ogljikovo kislino in tako očiščena potuje naprej. Povedano drugače, če je zrak že sam onesnažen, ne bo zmogel očistiti umazanije, ki jo želimo sprostiti iz telesa.

Zrak v mestih doseže čez zimo svojo najnižjo kakovost. Rastline počivajo, procesi fotosinteze so na minimumu in dotok novega zraka je prepuščen le vetrovom iz oddaljenih toplih krajev. Ker pa (sploh pozimi) preživimo celo 90 % dneva v zaprtih prostorih, ki imajo vse boljšo toplotno, s tem pa tudi »zračno« izolacijo, je naš dostop do primerno svežega zraka močno oviran. Ko stisnejo nizke temperature, kot v letošnjem januarju, in se zaradi mraza prezračevanje prostorov še dodatno zmanjša, začnemo vdihavati že močno obrabljen zrak.

Človek ni edini uporabnik in onesnaževalec zraka, sodobne stavbe kar tekmujejo v oddajanju kemikalij v prostor. Še vedno jih veliko npr. izloča radon. Poleg tega se zrak v prostoru nasiči tudi s škodljivimi snovmi, ki izhlapevajo iz preprog in pohištva, smrad in vlaga iz kuhinje, kopalnice in sanitarij ter izdihani CO2 pa še dodatno vplivajo na naše počutje. Izločena vlaga (12 l vode/dan, štiričlanska družina) se ne odvaja, posledica pa sta plesen in razmnoževanje bakterij.

Tudi v svežem zunanjem zraku, ki ga dovajamo v prostor, lahko onesnaženost povzročajo tako različni biološki organizmi (plesni, bakterije, virusi, alge, paraziti, insekti ipd.) kot razne kemijske spojine, plini biološkega izvora (CO2, organske snovi) in vonjave.

Če smo neprimernemu zraku izpostavljeni intenzivno in dlje časa, nas to lahko pripelje do kroničnih bolezenskih znakov v obliki povišane telesne temperature, infekcij, vnetij, alergij idr.

Vseh teh težav se večinoma lotevamo s pogostim odpiranjem oken, kar pa pomeni veliko izgubo toplote in hkrati grožnjo našemu zdravju, saj nemalokrat ustvarjamo prepih in omogočamo nenadzorovan dotok škodljivih primesi iz okolice v prostor. Malo je hiš, ki z odpiranjem oken spustijo v prostor bolj kakovosten zrak, kot ga oddajo. V mestih je onesnaženje pogosto takšno, da z odpiranjem le zamenjamo ene kemikalije z drugimi.

Pri zaprtih prostorih pa se pojavlja še ena težava – presuh zrak. Idealna vlažnost zraka je 65 %, za zdravo in prijetno pa štejemo vlažnost med 45 in 55 %. Najbrž je dovolj zgovoren podatek, da je pozimi, v obdobju ogrevanja, vlažnost največ 30-odstotna, kar pripelje do suhih sluznic, izsušene kože in lasišča, dehidracije in s tem splošnega padca imunskega sistema.

Problem lahko rešujemo z vlažilci ali pa z boljšim sistemom prezračevanja, saj je svež zrak že ustrezno vlažen in ga ni potrebno dodatno vlažiti. Vprašanje, ki se ob tem zastavi, pa je, kako redno prezračevati s čim manjšo izgubo energije.

Zdravo prezračevanje brez energetskih izgub

Vsi vemo, da na naše počutje vpliva temperatura. O vplivu vlažnosti, kakovosti in gibanja zraka pa vemo veliko manj, čeprav so tudi ti dejavniki zelo pomembni za naše počutje. Zato v »paketu« z ogrevanjem velja premisliti tudi o tem, kako bomo zrak čistili in ga  negativno ionizirali ter kako bomo ohranjali v prostoru optimalno vlago.

V preteklosti to zares ni bilo vprašanje, ker je način gradnje omogočal, da so hiše nenehno dihale, zrak iz okolja pa je bil neprimerno bolj kakovosten kot je danes. Raziskave kažejo, da v sodobnih gradnjah z neprepustnimi okni in vrati ni zagotovljen higienski minimum svežega zraka. Dosega namreč le 0,1- do 0,3-kratno izmenjavo zraka na uro, medtem ko standardi EU predpisujejo najmanj 0,5- do 1,00-kratno izmenjavo. Potrebno je torej dodatno zračenje, kar pa na prvi pogled nasprotuje varčevanju z energijo.

Porušeno naravno ravnovesje omenjenih parametrov skušamo danes povrniti z razvijanjem novih tehnologij. Tako so zdaj dostopne nove prezračevalne naprave, t. i. rekuperatorji, z vgrajenim regenerativnim sistemom, ki toplotno ali hladilno energijo iz odpadnega zraka vrača nazaj v prostor. Zračna tokova odpadnega in svežega zraka istočasno potujeta skozi izmenjevalec, ob tem pa se temperatura odpadnega zraka prenaša na svežega. S takšnim procesom regeneracije brez nepotrebnega trošenja energije svež zunanji zrak očistimo, navlažimo in ogrejemo, oziroma poleti ohladimo. Tako si lahko zagotovimo zdravo klimo brez hrupa, prahu in strupenih plinov ter z idealno vlažnostjo.

Ustrezen prezračevalni sistem je le delček v mozaiku nizkoenergetske gradnje, s katero ne le zmanjšujemo porabo energije, temveč tudi izboljšujemo kakovost našega bivanja in ohranjamo čisto okolje. Investiranje v takšno gradnjo zato v situaciji, v kakršni smo se na tem planetu trenutno znašli, ne bi smelo več biti vprašanje. Kot pravijo klimatologi, se kamena doba ni končala, ker bi zmanjkalo kamenja. In tudi fosilna doba se ne sme končati šele, ko bo zmanjkalo fosilnih goriv. 

---

Ključne besede:
prezračevanje, radon, infekcija, suh zrak, vlažnost

 

Sorodni članki:

• Zimska izsušitev
• Rastline čistijo zrak
• Naredite si zrak s petimi zvezdicami
• Kakšen zrak dihamo v Sloveniji?
• 5 nasvetov za izboljšanje zraka na delovnem mestu
• Hišna tehnika v ekoloških hišah
• Je menopavza nalezljiva?

0,296875