Skupaj razkrivamo

1.7.2009

KATERA SI ŽELI VELIKIH PRSI? Diagnostika raka dojke pod drobnogledom; Tekst: Sanja Lončar

V najstniških letih, ko se nam začne oblikovati telo, ženske velikokrat sanjarimo o polnih in zapeljivih prsih, na katera se tako lepo prilegajo seksi nedrčki in lepijo moški pogledi. Potem pa čez nekaj let, ko so naše prsi že takšne, kot naj bi bile naslednjih nekaj desetletij, preberemo, da imajo ženske z velikimi prsmi tudi veliko večjo verjetnost, da zbolijo za rakom na dojkah, kot tiste z majhnim prsnim obsegom. Hmmm …

Kakorkoli, tako ene kot druge smo ženske in ne glede na splošne ljudske ugotovitve se lahko prav vsaki zgodi, da lepega dne zatipa v kateri od svojih dojk zatrdlino. Zatipa?

Da, zatipa. Začuti s svojimi lastnimi prsti, ko si (če si?) vsak mesec pregleduje dojke. Kajti samopregledovanje je v Sloveniji še vedno edina prava uradno priznana preventivna diagnostika raka dojke in kar 85 % rakavih obolenj na dojkah odkrijejo ženske same, ko zatipajo zatrdlino na dojki in se odpravijo k zdravniku. Uradna klinična preventivna diagnostika v obliki mamografije odkrije ostalih – 15 % … Zakaj? Ker to dejansko ni preventivna, ampak samo diagnostična metoda in še ta s kopico pomanjkljivosti.

O mamografiji, njenih pomanjkljivostih in dejanski škodljivosti za zdravje smo v naši reviji že pisali v lanski novembrski številki (najdete jo na našem portalu www.zazdravje.net, pod rubriko Arhiv pdf), zato jo bomo tokrat raje postavili ob bok nekaterim sodobnejšim metodam in poskušali razjasniti, kaj katera dejansko ugotavlja in kdaj je najbolj primerna.  

Rak dojke je prav gotovo nekaj, čemur bi se vsaka ženska rada izognila v velikem loku. A za kakšno ceno? Tako strokovnjaki kot laiki se strinjajo, da so najboljša pot preventivni pregledi, ki lahko odkrijejo bolezenske zametke v dojkah še preden bi se utegnili razviti v kaj resnejšega. Težava nastane, ko je treba izbrati način preventivnega pregleda, kajti ni vsaka diagnostična metoda tudi preventivna. Dolgo časa je kot takšna veljala mamografija, dejstvo pa je, da ta metoda odkrije rakasto tkivo v dojki šele v t. i. klinični fazi, ko je tumor velik že okoli pol centimetra. Do te stopnje se je razvijal v t. i. predklinični fazi, ki lahko traja od 3 do 6 let, kar pomeni, da se je v tem času v dojki že dogajalo nekaj nenormalnega, kar pa mamografija ni zaznala. Obstajata pa dve drugi metodi, ki to dogajanje lahko zaznata: prva so vaši prsti, druga pa t. i. Breastscan, ki je neke vrste nadgradnja zastarele in nizko učinkovite termografije. Preveč komplicirano? Poglejmo podrobneje.

Samopregledovanje dojk bi morala vsaka ženska za lastno varnost redno opravljati enkrat mesečno, vendar se jih mnogo tega sploh ne zaveda, ali pa niti ne vedo, kako naj se tega lotijo. Preprosto: v obdobju po menstruaciji (ali na vnaprej določen dan v mesecu, če menstruacije niso redne) se udobno namestimo v ležeč ali sedeč položaj in s celimi prsti, s povezanimi krožnimi gibi drsimo preko cele dojke, kot bi hotele riniti tkivo – ne prešibko, da bomo sploh kaj začutile, in tudi ne premočno, da ne boli. Krožimo lahko od bradavice navzven ali obratno, pomembno je le, da svojega sistema ne spreminjamo, ker bomo tako hitreje začutile spremembo v tkivu. Z rednim pregledovanjem si tako ustvarimo nekakšen zemljevid svojih dojk, ki ga same najbolje poznamo in smo tako veliko bolj učinkovite od kakršnekoli diagnostične metode, saj nobena naprava ne more občutiti bolečine namesto nas. In kaj naj bi sploh občutile? Žleze v dojkah so na otip mehke in se ob pritisku s prsti premikajo. Poleg tega so tudi zelo občutljive in nas premočan pritisk hitro zaboli. Nasprotno je tumor praviloma neboleč, na otip pa trd in nepremičen – kot bi šli s prstom preko členka. Z nekaj vaje smo lahko tako zelo preprosto same svoj diagnostik. Dokler ne zatipamo česa neobičajnega … V tej fazi pa je že priporočljivo razmišljati o medicinskih diagnostičnih metodah.

Omenili smo termografijo in njeno nadgradnjo, metodo Breastscan. Telo v veliki večini odgovarja na bolezenske spremembe s temperaturo in ta temperatura je lahko spremenjena v celem telesu, ko imamo vročino, ali pa lokalno, ko se na nekem področju v telesu zdrave celice »tepejo« z degeneriranimi. Na takšnem območju se spremeni metabolizem in posledično se spremeni še temperatura. To povezanost sprememb v tkivu s temperaturo so odkrili že pred več kot 60 leti v Franciji in iz tega se je razvila termografija, ki meri spremembe v površinski temperaturi in je v ZDA še vedno razširjena kot diagnostična metoda tudi pri odkrivanju raka dojk. Njena bistvena pomanjkljivost je, da spregleda vse spremembe, ki se dogajajo globlje v tkivu, saj tam ne zmore izmeriti temperature. Zato je nekaj slovenskih raziskovalcev v sodelovanju z ruskimi kolegi razvilo izjemno občutljiv senzor, ki povsem neinvazivno hkrati izmeri tako površinsko kot globinsko temperaturo tkiva dojke in jo primerja z idealno temperaturo posameznice. Ta je odvisna od starosti, konstitucije, velikosti dojk, porodov, splavov in drugih faktorjev, ki jih pri izračunu upošteva poseben računalniški program. Za večjo natančnost se temperatura izmeri na devetih različnih točkah na vsaki dojki, nato pa se primerjajo vrednosti simetričnih točk obeh dojk ter idealne vrednosti. Velika prednost te metode je popolna neškodljivost, saj merilni senzor deluje kot sprejemnik in ne povzroča nobenih bolečin niti ne oddaja sevanja. Vendar pa je ta metoda žal učinkovita le kot preventiva, saj odkriva le funkcionalne spremembe v tkivu, ne pa tudi strukturnih. Preprosteje povedano, lahko vam pove, da se v tkivu dogaja nekaj neobičajnega, ne pa tudi, za kaj točno gre. Temperatura namreč da neko osnovno informacijo o tem, kako se tkivo »počuti«, v kakšnem stanju je v danem trenutku. Po odgovor na vprašanje, zakaj se je temperatura spremenila, pa morate kljub vsemu na klinični pregled z mamogramom. A vendar, če vam z merjenjem temperature ugotovijo normalno stanje, ste se izognili nepotrebnemu »preventivnemu« obsevanju z mamogramom, ki po številnih mnenjih lahko celo sproži razvoj tumorja (radioaktivno obsevanje občutljivih celic, ki jih ob tem mehansko stiskamo ni šala!)

Če se zgodi, da s katero od preventivnih diagnostičnih metod odkrijemo nevarnost razvoja tumorja, nas v večini primerov napotijo na mamografski pregled. Kljub temu pa to ni edina metoda, ki nam lahko potrdi ali ovrže sum. Še posebno v zadnjih letih so se pojavile tudi druge, nekatere bolj učinkovite, druge manj škodljive, tretje oboje hkrati.

Kot nadgradnja mamografije je nastala sinhrotronska mamografija, ki oddaja od 30 do 50 % manj sevanja kot klasična, dojko manj stiska, zaradi česar je pregled manj boleč, slika pa je zaradi sodobnejše tehnologije bolj jasna in razločna.

Laserska mamografija namesto X žarkov uporablja lasersko snemanje molekul, zaradi česar izpostavljenosti radioaktivnemu sevanju sploh ni.

Možen je tudi ultrazvok dojk, ki pa je lahko problematičen, ker je zelo občutljiv in na področjih, kot so dojke, skorajda »preveč vidi«. Zaradi žlez v dojkah in drugih motečih struktur, lahko namreč zazna preveč stvari hkrati in ne dobimo jasne slike, kaj je normalno in kaj ne.

Glede na lastnosti vseh navedenih metod je tako v preventivi kot v klinični fazi še najbolj »popolna« magnetna resonanca. Je povsem neinvazivna in neškodljiva ter hkrati zelo učinkovita, vendar pa so meritve zelo drage in se zato uporabljajo le v primerih, ko obstaja velika verjetnost za razvoj rakastega obolenja. Na primer pri ženskah, pri katerih so že odkrili raka na eni dojki in je zato veliko bolj verjetno, da se bo razvil tudi na drugi. Trenutno v večini takšnih primerov drugo dojko redno pregledujejo predvsem z mamografijo in ultrazvokom. Vendar pa ti dve metodi tam pogosto ne zaznata zametkov rakavega obolenja, kar so ugotovili v sklopu obsežne mednarodne raziskave, ki je hkrati potekala v Evropi in ZDA in je primerjala učinkovitost metod. Preiskali so 968 bolnic, rezultati pa so pokazali, da je pri 30 ženskah tumor v drugi dojki odkrila magnetna resonanca, medtem ko ga mamografija ni zaznala. To pomeni, da so z mamografijo spregledali raka pri kar treh odstotkih v raziskavo vključenih bolnic.

Še bolj zanimiva je raziskava, ki so jo naredili pred nekaj leti na Nizozemskem. Izvedli so jo med 196 ženskami z gensko okvaro, ki v 85 % povzroča raka dojke. Pregledovali so jih z mamogramom in magnetno resonanco in v 81 primerih je ena ali druga metoda pokazala prisotnost rakavega obolenja. Ko so združili rezultate obeh metod, so ugotovili, da je tumor dejansko prisoten le pri 17 ženskah, kar pomeni visok odstotek napačnih diagnoz tako pri eni kot pri drugi metodi. Magnetna resonanca jih je med vsemi obolelimi pravilno odkrila 60 %, mamografija pa 41 %. Če bi uporabljali obe metodi hkrati, bi bil ta odstotek znatno višji. Nauk zgodbe? Ključnega pomena pri diagnosticiranju raka dojke je povezovanje različnih metod. Vsaka ima namreč svoje prednosti in pomanjkljivosti in če jih uporabljamo več hkrati, so možnosti za napačno diagnozo veliko manjše. Prav tako je pomembno povezovanje »predkliničnih« (preventivnih) in »kliničnih« metod. Zakaj bi čakali, da se pojavi tumor, ki ga bo zaznala mamografija, če pa lahko že pred tem zaznamo potencialno nevarne spremembe z merjenjem temperature in se odzovemo hitreje?  

Če smo včasih sanjarile predvsem o velikih in lepih, si danes želimo predvsem zdrave prsi. In največ lahko za uresničitev te želje storimo predvsem same. Če pa se nam že zgodi, da lepe želje splavajo po vodi, si vzemimo vsaj to pravico, da se same odločimo, na kakšen način se bodo »obdelovale« naše dojke.

---

Ključne besede:
rak dojke, samopregledovanje dojk, rak, mamografija, Brestscan, termografija, ultrazvok dojk

 

Sorodni članki:

• Napake pri diagnosticiranju raka
• Rak prostate in rak dojke zrasteta na krožniku!
• Zakaj ne gre zaupati testu, ki je 99-odstotno zanesljiv?
• Rak je velik biznis!
• Kozmetika in rak
• Kaj imajo skupnega revmatizem, rak in infarkt?

0,015625