Skupaj razkrivamo

4.3.2010

Zahodnjaške navade, ki nas stanejo zdravja
Tekst: Polona Kovič

Ne ubija samo lakota (v tretjem svetu), temveč tudi hrana kot statusni simbol (v zahodnem svetu).

Ne živimo od tega, kar pojemo, temveč od tega, kar naše telo presnovi. Vse, kar zaužijemo, telo spremeni v glukozo, s katero se hranijo naše celice in s tem vsa telesna tkiva. Nahraniti se mora prav vsaka od 100.000 milijard celic, kolikor jih sestavlja človekovo telo.

In kaj počnemo s hrano v t. i. razvitem svetu? Zlorabljamo jo za statusni simbol, prestiž, predvsem pa za prikrivanje duševnih težav in za vsesplošno igro z zdravjem.

Pod pritiskom kulinaričnih in tehnoloških domislic najrazličnejših prehranskih gurujev že dolgo skrbimo zgolj za občutek sitosti v želodcu in morda še za čustveno potešenost, ki jo je najlaže doseči prav s hrano.

Vse kulinarične ali tehnološke mojstrovine prehrambene industrije, ki jih zaužijemo, pa naše telo neusmiljeno »pregleda« in že na samem začetku odbere vse sebi tuje, mrtve, neuporabne in nevarne snovi. Usmeri jih naravnost na odlagališča – če imamo srečo, gredo takšne snovi takoj ven skozi debelo črevo, v slabšem primeru pa telo deponije presnovnih ostankov poišče v samem sebi, predvsem v maščobnem tkivu, v katerem skladišči strupene snovi, pa tudi v vezivnem tkivu, v katerem odloži druge presnovne ostanke, na primer sečno kislino iz mesa in mesnih izdelkov. Kopičenje teh pa povzroča revmatoidni artritis, putiko in vrsto drugih težav.

Deponije presnovnih ostankov in toksičnih snovi predstavljajo tempirane bombe in samo vprašanje časa je, kdaj bo iz njih izbruhnila bolezen – kdaj bodo »smeti«, odložene v maščobnih in vezivnih tkivih, zastrupile okoliško tkivo in telesne tekočine ter s tem ogrozile zdravje in delovanje različnih telesnih sistemov. Telo v tem vsakodnevnem soočanju z nepresnovljivimi in nevarnimi snovmi (ostanki kmetijskih strupov in kemičnih dodatkov zaradi predelave) vedno ravna racionalno. Oboje uskladišči v maščobnih tkivih, ki so najbolj oddaljena od vitalnih organov. Šele ko so vsa ta oddaljena odlagališča zasedena in ne gre več drugače, presnovne ostanke odlaga tudi bliže vitalnim organom. Nastajajo obloge na ožilju, peša delovanje jeter, ledvic in vitalnost imunskega sistema. Vsesplošna zastrupljenost organizma in zasušene deponije blata v debelem črevesu nazadnje pripeljejo do izbruha najrazličnejših degenerativnih bolezni zahodnega, sicer presitega, na celični ravni pa izstradanega človeka.

Zato je pomembno, da se zbudimo in svojo prehrano prilagodimo zakonom presnove, kot jih je določila evolucija. Ne polnimo telesa z najrazličnejšimi inovacijami prehrambene industrije in ne pristajajmo na to, da smo odlagališča neuporabnih, mrtvih in celo toksičnih prehranskih izdelkov, ki si ne zaslužijo imena »hrana za človeka«. Smejmo se sodobnim ali pa tradicionalnim kulinaričnim trendom in najrazličnejšim prehranskim gurujem ter raje prisluhnimo svoji lastni notranji modrosti. Vrnimo se k naravnim zakonom prehranjevanja. Preprosto se vprašajmo, kaj ne vsebuje toksičnih snovi in kaj lahko naše telo uporabi, ne da bi v njem ostali nevarni presnovni ostanki.

Vsak dan smo pred izbiro:
- kot prigrizek pest nepraženih oreškov (mandljev, lešnikov, pistacij, orehov) in semen (bučnic, sončnic, pinjol itd.) ali pa vrečka slanega peciva, čipsa, pica, burek, hot dog itd.;
- kot posladek suho sadje (npr. datlji, banane, marelice, fige, slive, jabolčni krhlji) ali pa najrazličnejše industrijske sladkarije, od bombonov in energetskih rezin do piškotov, peciva, čokolad, tort itd.;
- sveže iztisnjen sok ali tak, ki so ga stisnili na enem koncu sveta, potem pa odpeljali tisoče kilometrov daleč, da ga zmešajo z drugimi sokovi, še enkrat pasterizirajo in nam ga ponudijo kot nadomestek za sveže sadje;
- solatni krožnik z avokadom ali pa predpečeni, nato zamrznjeni in še enkrat ocvrti krompirček z dunajskim zrezkom.

Vse, kar pojemo, je neusmiljeno izpostavljeno presoji telesa o tem, ali lahko zaužito vstopi v presnovne procese ali ne. Naše telo pred našo lastno nevednostjo glede tega, kaj je prava hrana za nas, varuje t. i. asimilacijska pregrada. To je najbolj dosledna obrambna črta, ki deluje že milijone let. Preprečuje, da bi v telesno presnovo in prehrano celic vstopile telesu tuje snovi. Zato ni čudno, da je t. i. »dodana vrednost« prehrambenih izdelkov za telo večinoma zgolj toksičen in neuporaben balast. Večina današnjih tehnoloških postopkov ni sposobnih ohraniti življenja v živilih. Morda res preslepijo naša čutila, vendar pa jim to pri naši asimilacijski pregradi ne bo uspelo. Tudi vse bolj pogosto dodajanje anorganskih oblik kemično sicer identičnih sintetičnih snovi (npr. sintetični posnetki organskih vitaminskih in mineralnih snovi, ki so le v živi, presni rastlinski hrani) za telo niso sprejemljivi. Človekov organizem ne more (tako kot to lahko rastline) iz anorganskih substanc izdelovati organske snovi. Enako je telesni presnovi nerazumljiva pretirana ali nepravilno kuhana in tehnološko obdelana hrana. Na primer pasterizirano in homogenizirano mleko ter vsi mlečni izdelki iz njega, ki zaradi toplotne in druge tehnološke obdelave vsebujejo kalcij v težko prebavljivi obliki, ki ga telo zelo težko asimilira.

Ko predse postavimo krožnik s hrano, se zato vedno vprašajmo: »Jem to za zdravje ali za svojo bolezen?« Kajti kakršen je naš namen, takšno je tudi naše prehranjevanje. Nikar ne pričakujmo, da bo lahko biološko mrtev in kemično obdelan prehrambeni izdelek vstopil v presnovo oziroma prebil asimilacijsko pregrado. Enako velja tudi za vso hrano, ki jo »ubijemo« sami z nepravilno pripravo. Vse, kar lahko telo iz takšne hrane izkoristi, so prazne kalorije, ki so brez življenjsko nujnih bioloških učinkovin, nujnih za učinkovito presnovo in prehrano celic (npr. flavonoidi, encimi, vitamini, mineralne snovi, aminokisline in maščobe). Lahkotopnih vlaknin v visoko predelani in prečiščeni ter konzervirani mrtvi hrani tako večinoma ni več. Zaradi stoletja dolge tradicije takega meščanskega prehranjevanja postajamo zahodnjaki iz generacije v generacijo hitreje do roba polni smeti kmetijske in prehranske tehnologije. Smo nekakšen hologramski zapis onesnaženosti in degradiranosti planeta kot celote.

Asimilacijska pregrada zgolj odloži izbruh bolezni, ne more pa jih trajno preprečiti. Civilizacijske degenerativne bolezni zahodnjakov, ki so posledica prehranjevanja v nasprotju s presnovnimi zakoni človekovega telesa in onesnaženosti okolja, včasih res izbruhnejo šele po nekaj desetletjih, vendar takrat drastično. Zdravstvena industrija lahko prav zaradi tega dolgega obdobja »nabiranja bolezni« še naprej veselo živi od našega neprepoznavanja neposredne vzročne zveze med kršenjem zakonov prehranjevanja (ki jih lahko določa le človekova presnova) in degenerativnimi boleznimi.

Na nesrečo »prekrškarjev« evolucija še vedno deluje s pikolovsko doslednostjo. Vse osebke katere koli biološke vrste, ki kršijo z evolucijo določene zakone prehranjevanja in življenja v skupnosti, izloči. Najprej z boleznijo, reproduktivno nesposobnostjo in impotenco, potem pa še z nebogljenostjo, odvisnostjo in nenazadnje tudi s prezgodnjo smrtjo.   
 

---

Ključne besede:
hrana, glukoza, presnovni ostanki, maščobno tkivo, bolezen, zastrupljenost, prehrana, prazne kalorije

 

Sorodni članki:

• Zakaj je vsak tretji otrok predebel?
• Uredite inzulin in rešili boste veliko težav hkrati
• Kako iz začaranega kroga?
• 6 pogostih napak pri razstrupljanju
• Več muh na en mah

0,03125