A. Vogel je vse življenje raziskoval, kako zajeti in čim dlje ohraniti zdravilne moči narave. Proučevanje tradicionalnih znanj na različnih koncih sveta pa je Vogel že v času življenja poskušal združevati z dosežki, ki jih omogoča današnja tehnologija. Zato so njegove izkušnje tudi enkraten primer, kako združevati tradicijo in sodobno tehniko. 

Da ima uvajanje sodobne tehnologije smisel, le če izboljšuje ali vsaj ohranja tisto, kar lahko dosežemo po naravni poti, je spoznanje, ki ga skrbniki njegove zapuščine spoštujejo še danes.

Voglov ključ za pripravo dobrega zdravilnega pripravka ni le v tradicionalni tehnologiji priprave, temveč se začne že z odnosom do človeka, bolezni in zdravljenja. Le s celostnim pogledom na problematiko obolelega je možno izbrati pravo recepturo. Proces se nadaljuje s skrbno izbiro divjeraslih rastlin ali z lastno skrbno ekološko pridelavo rastlin, ki jih žanjejo v času, ko imajo te maksimalen spekter zdravilnih učinkovin, in jih v roku 24 ur predelajo na tradicionalen način v tinkture. Takšna tinktura je bodisi končni zdravilni pripravek ali pa osnovna surovina za pripravo drugih Voglovih pripravkov. Končen ključ do uspeha pa ni le priprava dobrega naravnega zdravila, česar se je A. Vogel dobro zavedal, temveč tudi osveščanje uporabnikov o mestu njegove uporabe znotraj celostnega pogleda na zdravje. S celostnim nasvetom pospremljen Voglov pripravek tako v rokah uporabnika najde pravo mesto in pričakovan učinek.

Napačnega razumevanja bolezni, napačne izbire ali slabe kakovosti rastlin ter napačne uporabe ne more popraviti nobena visoka tehnologija. Tudi pri proizvodnji se je izkazalo, da ima včasih tradicionalni pristop prednosti pred sodobnim. 

Po Voglovi smrti se način pridelave Voglovih pripravkov ni spremenil. Še vedno je vodilo Voglovega podjetja odgovorno ohranjati ter nadgrajevati Voglovo dediščino in biti pri tem vedno boljši. Seveda so v prizadevanjih, da bi bili vedno boljši, v podjetju poskusili tudi zamenjati zastarelo opremo za pripravo tinktur z novo, sodobnejšo, a so te poskuse opustili. Razlog za opustitev je bil ta, da so v proizvodnem procesu neznano kam izginile številne zdravilne učinkovine, ki so bile pred zamenjavo opreme v končnem izdelku stalno prisotne. Nova oprema je bila, domnevno zaradi večjega pritiska v ceveh, kar je omogočalo hitrejši pretok, ali pa zaradi hitrejšega obračanja v mešalcu, usodna za številne zdravilne učinkovine. Izgube teh pa si ne bi želel ne Vogel ne vsi odgovorni za ohranjanje njegove dediščine, saj je ohranjanje življenjske moči rastlin v pripravkih na prvem mestu. Namesto tehnoloških izboljšav v proizvodnem procesu so tako raje izkoristili napredek sodobnih tehnologij za spoznavanje načina delovanja in učinkovitosti naravnih pripravkov. Zato so raziskave v Voglovih laboratorijih zelo intenzivne. Prav tu pa si v roke sežeta tradicionalna in nova sodobna tehnologija. 

Z razvojem vedno novih metod analiz, z vedno novimi kliničnimi testi nova tehnologija dejansko razodeva modrost narave in dokazuje visoko učinkovitost Voglovih pripravkov. Pravzaprav pa s tem nova tehnologija dokazuje tudi učinkovitost tradicionalnih tehnologij, s pomočjo katerih so Voglovi pripravki pripravljeni. 

Sleherna rastlina ima mnoge rudnine, vitamine, kvasnine, encime, olja, smole in sluzi, ki delujejo na naše telo različno, in sicer glede na njihov medsebojni odnos. Čaj je najpogostejša in najstarejša oblika priprave zeliščnega zdravila. Žal pa v čaju izkoristimo le v vodi topne rastlinske snovi. Tinktura ima prednost pred čajem, saj smo poleg v vodi topnih snovi deležni še tistih, ki se topijo v alkoholu. To so predvsem smole in olja, pa tudi številne dejavne snovi, kot so arnicin, petazin in druge. V preteklosti so tinkture pripravljali le iz posušenih rastlin, danes pa za pripravo tinkture dajejo prednost svežim sokovom rastlin. Spagirična metoda pomeni pripravo rastlinskega pripravka s pomočjo kvasne fermentacije rastline. Na ta način se ogljikovi hidrati spremenijo v alkohol. Nekatere zdravilne snovi se razklenejo in spreminjajo. Nastajajoče nove kvasine mnogim rastlinam povečajo celotno delovanje, drugim, na primer sluznim, snovem pa ga zmanjšajo. Metoda vrenja ima kot vsaka druga svoje prednosti in pomanjkljivosti. Mlečno kislinsko vrenje uporabljajo na Kitajskem, Japonskem in v Koreji že stoletja. Na ta način predelujejo dišavnice, zdravilne rastline, sočivje, pripravljajo pa tudi, kot pri nas, kislo zelje, kislo hrano ali tako imenovani kimči. V Evropi se žal ta metoda ni prav dobro prijela, čeprav ima zaradi aktiviranja zdravilnih snovi pri različnih rastlinah velike prednosti. Če bi na ta način pridelovali zdravila iz rastlin, ki jih uporabljajo pri preprečevanju in zdravljenju diabetesa, artritisa, revmatizma in raka, bi te pridobile na moči. 

Zato, na primer, Molkosan ni zgolj živilo, temveč tudi zdravilo. Zdi se, da so izdelki z mlečno kislino v današnji dobi povečane radioaktivnosti še pomembnejši. Prašek in tablete pripravljamo iz cele posušene rastline. Prednost tega načina je, da vsebuje vse snovi določene rastline, vključno s pepelom. Med sušenjem se sicer izgubijo občutljive dejavne snovi, ostanejo pa dejavne rudnine, olja in smole. Takšna oblika pripravka je pravšnja kot odvajalo, sredstvo za zapiranje, kot prebavni encim in, denimo, kot sredstvo proti glistam iz papaje. Naribane presne rastline z vrta ali polja obdelamo z mlečnim sladkorjem, grozdnim sladkorjem ali drugim nosilcem. Ta metoda je po izkušnjah ena izmed bolj učinkovitih, a je zaradi težavnega in dolgotrajnega postopka pridelave manj v uporabi. Obnesla pa se je, na primer, pri pripravi Urticalcina, s čimer se kalcij lažje absorbira (usvaja). Oljni pripravki so, na primer, šentjanževo olje in druga olja za vtiranje. Prednost teh pripravkov je v tem, da se v oljih topijo smole in v olju topljive aktivne snovi, ki jih telo lažje uporabi. Za živce je, na primer, v olju topno rdeče barvilo kamenike (krčne zeli) mnogo bolj učinkovito kot šentjanževo olje v obliki šentjanževe tinkture.