Skupaj razkrivamo

10.3.2011

Kdo so zmagovalci?
Besedilo: Sanja Lončar

Minilo je že pet let, odkar smo se v projektu začeli intenzivno ukvarjati s kandido. Knjigo smo v tem času že petkrat ponatisnili, predavanj, delavnic in svetovanj na to temo pa nihče med nami ne šteje več. Zagotovo ne pretiravam, če rečem, da nam je svoje izkušnje o tem, kaj je pomagalo in kaj ne, kako so se kandide lotevali in v kakšni meri jim jo je uspelo obvladati, z nami podelilo že na tisoče ljudi.  

Takšna živa statistika nam je potrdila, da je bilo tisto, kar smo v knjigi svetovali, pravilno. Kar bi spremenili, če bi se te knjige ponovno lotevali, pa bi bila le ocena pomembnosti različnih nasvetov. 

Opažamo namreč, da se ljudje zelo radi zapičijo v recepte, tabele in izračune, preskočijo pa zelo pomembno poglavje o vzrokih in celostnem pogledu na težavo, čeprav ravno ta vidik najbolj vpliva na končni izid zgodbe. Razlike med poraženci in zmagovalci v »vojni s kandido« se v veliki meri odražajo prav v tem, kako je kdo sploh razumel problem.  

Kako se ljudje lotevajo kandide?
Naš odnos do lastnega telesa neposredno odraža naš odnos do narave. In ker smo stik z naravo že zdavnaj izgubili, imamo zelo velike težave z dojemanjem, kako podobna sta kozmos v nas samih in kozmos izven nas. O sebi napačno razmišljamo kot o enem, izoliranem bitju, ne zavedajoč se, da v našem telesu prebiva populacija mikroorganizmov, ki po številu nekajkrat prekašajo število vseh naših celic. 

Če se že sprijaznimo s tem, da na koži in v sluznicah gostimo bakterije in kvasovke, hočemo takoj vedeti, katere so dobre in katere slabe. Želimo jih prešteti in določiti, katere imajo »stanovanjsko pravico«, katere pa je treba izgnati. Radi bi jih raziskovali, jim določili imena, izvedeli koliko katerih je »normalno« imeti ... Naš zahodnjaški dualizem, ki bi vse razdelil na »dobro« in »zlo«, se zrcali tudi na tem področju. 

O njih mislimo kot o prahu, ki se nam nabira na pohištvu. Na koži so, ker je pač ne moremo idealno očistiti, v telo zaidejo s prehrano in jih v najboljšem primeru toleriramo kot »ilegalne priseljence«. Razmišljamo v kategorijah MI in ONI. Ta ločenost nas omejuje pred dojemanjem globlje resnice, brez katere ni harmonije in zdravja.  

Resnica pa je ta, da mi »ne gostimo« bakterij in kvasovk. Niso naši gostje, temveč sestavni člen v zgodbi presnove – člen, brez katerega tudi nas ne bi bilo. Ravno tem »priseljencem« se imamo zahvaliti za to, da življensko pomembne snovi sploh lahko pridejo v našo kri, celice in omogočajo naše življenje.

Če v našem črevesju ne bi obstajal kilogram do dva črevesne flore, ki hranila pravilno fermentira, bi ostali brez kalcija, kalija, magnezija, železa, vitamina B12 in drugih pomembnih snovi, brez katerih ne moremo preživeti. Zato ni pomembno, koliko tega ali onega vitamina, rudnine ali drugega hranila ste zaužili – pomembno je, koliko jih bodo vaši mikro-prijatelji predelali v užitno obliko. 

Kaj je red?
Vem, da se mnogi ubadate z vprašanjem, kako čim prej »spraviti v red« svojo črevesno floro. Razlika med posamezniki pa je v tem, kaj si kdo predstavlja pod »spraviti v red«.  
Za nekatere ljudi »spraviti v red« travnik pomeni, populiti ali s kemičnimi herbicidi pobiti vse tisto, kar so poimenovali kot neželeni plevel. Ti ljudje se na enak način lotevajo tudi »vrtnarjenja« v svojem črevesju. 

»Ne mi komplicirat z neko filozofijo. Povejte, kaj moram popit, da pobijem to nadležno kandido,« mi je pred kratkim povedal zaposleni poslovnež, ki je prišel na predavanje, le da bi ugotovil, katere kapsule mora kupiti in koliko časa jih bo jemal, da bo premagal kandido. Takšni ljudje si želijo le učinkovitih strupov, ki bodo hitro pospravili z nezaželenimi prebivalci v telesu. Veselijo jih le knjige in nasveti, ki govorijo o tem, da je končna zmaga oddaljena le nekaj dni terapije in nekaj bankovcev, ki jih bodo zanjo odšteli. 
 
Drugo kategorijo predstavljajo tisti, ki bi radi »malo mešano«. Zavedajo se, da se s škropivi in umetnimi gnojili ne pride daleč, vendar jim za naravno reševanje težav zmanjka potrpljenja in pozornosti. Takšni ponavadi nekaj dni poskušajo na en način, potem slišijo za kakšen drug pristop in preizkusijo tudi njega ter mi na koncu pridejo povedat, da so v treh mesecih preizkusili makrobiotiko, ayurvedo in tradicionalno kitajsko medicino, vendar jim nobena ni pomagala … Haloooo?! Nobenega od omenjenih treh holističnih pristopov v treh mesecih ne bi mogli niti informativno spoznati, ne pa vse tri »preizkusiti«. Takšni se tudi diete strogo držijo sedem dni, potem pa zavijejo v prvo slaščičarno in nekaj dni kasneje obžalujejo, da jim spet ni uspelo. 

Zakaj to počnejo, sem se spraševala? Ali gre za notranjo destruktivnost in vzorec, ki jim ne dovoljuje, da bi uspeli? Vse bolj čutim, da gre za nečutenje sebe, zaradi katerega svoje rešitve nenehno iščejo nekje zunaj in so lahek plen modernih dnevnih teorij ter instant internetnih čudežnih zgodb o ozdravitvah, ki jih nikoli ne bo zmanjkako (kot ne bo zmanjkalo zdravil in prehranskih dopolnil, ki so jih na novo odkrili).  

Obstaja še ena kategorija iskalcev, ki so se odločili, da bodo uporabili le naravna sredstva, vendar se ne zavedajo, da ni vse, kar je naravno, avtomatično tudi celostno. Tako imamo pri kandidi vrsto močnih toksičnih učinkovin, ki so sicer naravne, vendar v telesu delujejo kot rastlinski fungicidi (eterična olja cimeta, peperminta, origana in podobno). Takšni ljudje tudi na svojem vrtu iščejo in kupujejo sredstva za zatiranje škodljivcev, ki so na naravni osnovi in jim je zelo težko dopovedati, da je tudi rastlinski strup še vedno strup in da uživanje takšnih snovi lahko poveča toksično breme v telesu. Stranska škoda je mogoče manjša od tiste, ki jo ustvarijo sintetična sredstva, filozofija »ubij vse, česar ne maraš« pa je v osnovi enaka. 
 
Vse tri skupine mi na predavanjih zastavljajo neskončna vprašanja, na katera želijo natančne odgovore. Koliko kapsul preparata »xy« moram jemati? Koliko kokosove maščobe na dan je potrebno zaužiti? Koliko sirotke popiti, koliko tega in onega živila …? Odgovore zapisujejo kot pridni učenci, kuhajo po receptih v knjigah, si delajo načrte, kaj bodo jedli, za teden vnaprej in se sprašujejo, »zakaj jim ne uspe, kljub temu da se toliko trudijo«. 

Če želite odgovor, preberite naslednje odstavke.  

Ne ukrepaj, dokler ne dojameš
Da tako malo vemo o svetu mikroorganizmov, ki so sestavni del našega telesa, je direktna posledica tega, da skoraj nič ne vemo o svetu mikroorganizmov, ki omogočajo življenje zemlje ter vseh rastlin in živali na njej. 

Ker smo visoki od metra in pol do dveh, gledamo zviška na vse, kar je mikroskopsko (razen, če gre za rakave celice). Zanimivo, da v večini ZF filmov upodabljajo vesoljce kot bitja, ki naj bi bila otroške velikosti v primerjavi s človekom. Zakaj niso v velikosti muhe? Ali v velikosti slona? Si ne znamo predstavljati, da bi izredna inteligenca prišla v velikosti komarja ali celo mušice? Seveda ne, če smo si za merilo razvitosti vzeli težo možganov. 

Enako v telesu veliko pozornosti posvečamo organom, ki jih lahko premerimo in pretipamo (možgani, srce, pljuča, ledvice). Za to imamo šolane strokovnjake, ki jim rečemo specialisti. Zakaj pa nimamo strokovnjaka, ki bi se spoznal na tistih kilo do dve naše črevesne flore? Ko sem to vprašala nekaj zdravnikov, so naredili takšen izraz, kot da bi jih poslala, naj čistijo greznice.  

In ravno v tem je problem – nočemo dojeti, da je svet mikroorganizmov v zemlji zelo podoben tistemu v našem telesu. Je kozmos v malem. Je harmonizirana celota, ki ima vse karakteristike visoke inteligence in se obnaša kot samostojen organ, ki opravlja izjemno pomembno funkcijo. Težava je le v tem, da se ga ne da prijeti v roke, razstaviti in sestaviti. Bistvo tega »organa« je namreč v procesih, ki jih opravlja, in ne v tem, na katerem mestu se nahaja katera bakterija ali kvasovka. 

Če naša medicina tako malo ve o milijardah mikroorganizmov, ki omogočajo naše življenje, pa se pojdimo podučit k drugi vedi, ki je v tem šla dlje. Gre za pedologijo – znanost o tleh, ki so jo najbolj resno preučevali v Rusiji. 

Skupna teža mikroorganizmov na zemlji je 25-krat večja od teže vsega živalskega sveta na njej. V plodnem zemljišču, velikem 50x100 metrov, se nahaja pol tone živahnih mikroorganizmov, pri čemer ne štejemo zraven deževnikov, črvičkov in drugih »velikanov«. En mikrob, ki se deli na pol ure, lahko v enem dnevu naredi 300 milijonov potomcev (mogoče boste ob teh številkah laže dojeli, kako se lahko tudi Candida Albicans v trenutku odzove na vaš padec energije, vlažno vreme in druge vplive, ki omogočijo njeno hitro rast).

Tla niso le mesto, kjer mikroorganizmi bivajo. Oni so ga dejansko ustvarili in tako omogočili drugim oblikam življenja na Zemlji, da so sploh dobile svojo priložnost. Brez sposobnosti bakterij, da vežejo dušik iz zraka in predelajo rudnine v rastlinam užitne soli, živih organizmov na Zemlji ne bi bilo! Brez mikroorganizmov bi se že zdavnaj zadušili v lastnih izločkih in odpadkih. Brez mikroorganizmov mnoga živila, ki jih poznamo, ne bi obstajala. Vino, pivo, siri, kislo mleko in jogurti, kruh … so le nekateri izmed produktov mikroorganizmov. Tudi večina vitaminov, brez katerih ne moremo preživeti, je produkt mikroorganizmov. Mikroorganizmi so naredili oglje, apno, železovo rudo, žveplo in mnoge druge elemente. Pod našimi tlemi se v vsaki sekundi odvija nešteto procesov, v katerih se sočasno prepleta na stotine in tisoče različnih mikroorganizmov, ki so v svojem delu očitno zelo uigrani in vse prej kot »divja horda«, ki bi jo morali mi spravljati v red. 

Tako je biosfera ogromen prepleten sistem, ki ima vse lastnosti samostojnega organizma, in v njem so umeščeni mikroorganizmi, rastline, živali in človek. Grenka resnica je, da bi mikroorganizmi živeli naprej, četudi nas ne bi bilo več. Mi brez njih ne moremo, oni pa brez nas lahko. Toliko, da vemo, kakšno je dejansko razmerje moči. 
Vam je to zbudilo nekaj več ponižnosti in spoštovanja do teh, golemu očesu nevidnih, vendar spoštovanja vrednih bitij? 

Vse napisano je le nekaj ilustracij, kako občutljivo je ravnovesje, ki ločuje življenje od bolezni, koristno od škodljivega … Enako je tudi v naših telesih. Ni tako pomembno, kdo vse prebiva v vašem črevesju, na vaši koži in v sluznicah. Pomembno je, kdo ima boljše pogoje za delo in rast. 

Vsakič, ko se greste boga in v želji, da bi odstranili »sovražne bakterije« posegate v občutljivo ravnovesje, tvegate, da sesujete zapleteni sistem. Ko v želji, da bi izkoreninili »teroriste«, obstreljujete tudi koristne bakterije, ostajate brez zaščite pred raznimi patogenimi organizmi, ki so že v vašem telesu in so jih ravno tisti, ki ste jih ravnokar pobili, imeli pod kontrolo. Znanost je naštela preko 2000 različnih organizmov, ki prebivajo v našem črevesju. Ko enkrat izvedete »genocid«, ne morete več rekonstruirati prebivalstva. Zaradi vsega naštetega je nujno, da se veliko bolj spoštljivo obnašamo do te občutljive populacije in da skrbimo le za to, da čim prej vzpostavimo pogoje za povrnitev harmonije. 
 
Energija je materiji nadrejena!
Če v tleh ni življenja, tla umirajo. Če v telesu ni energije, se dogaja enako. Takrat stvarstvo pošlje glivice, da razkrojijo tisto, kar ni vredno življenja. Če glivice divjajo v telesu, to lahko pomeni, da je v našem telesu tako malo energije, da je stvarstvo ocenilo, da že gnijemo, in je poslalo kvasovke, da nas čim prej »skompostirajo«. 

Nič osebnega! V naravi veljajo zakonitosti. Tisto, v čemer ni več življenja, bo postalo hrana za novo življenje. Zato so pri kandidi ključna vprašanja: »Kje izginja energija iz naših teles? Kje smo preluknjani? Kje puščamo, da energija odteka?«

Ne recite, da so vam kandido ustvarili antibiotiki. To je le delna resnica. Vprašajte se, zakaj je prišlo do bolezni, zaradi katere ste zaužili antibiotike ali druga zdravila, ki so prispevala k »razcvetu« kandide? Nekateri gredo še korak nazaj in si priznajo, da so svoj imunski sistem izstradali s sladkarijami in slabo hrano. Tudi to še ni končna postaja v iskanju vzrokov. Pravo vprašanje, ki si ga morate zastaviti, če želite odpraviti vzrok, je: Katero »luknjo« ste poskusili zapolniti s torticami in čokolado?

Dobri vrtnarji čutijo svoj vrt in vrtnarijo z ljubeznijo. Predvsem pa so prisotni na svojem vrtu! Ko boste znova postali prisotni v svojem telesu, ko ga boste opazovali in usmerjali z ljubeznijo, se bo ves kozmos v vas samih na to ljubezen odzval s harmonijo in zdravjem. 

Ključne besede:
kandida, kozmos, telo, bakterije, kvasovke, črevesje, dieta, samozdravljenje, proces, medicina, tla, energija

 

Sorodni članki:

1,171875E-02

Želite brati naše novice tudi v prihodnje?

Prepotrebna sredstva za delovanje projekta Skupaj za zdravje človeka in narave lahko donirate na več načinov.

1. Z neposredno donacijo preko varnega in enostavnega online plačila Paypal.


2. Tako, da namenite del vaše dohodnine: