Podobno kot se avtu konča življenjska doba, ko motor »zariba«, je s človekom, ko srce opeša. Če avto prejema ustrezno nego, potem bo tudi motor, ki ga poganja, dolgo funkcionalen, in podobno je z nami. Če človek sebi posveča ustrezno celostno nego, bo tudi njegovo srce dolgo brezhibno delovalo in čakala ga bo dolga življenjska pot. Ker pa nas vse bolj učinkovito požirata nenaraven življenjski ritem in sodoben stil življenja, človek prehitro rad pozabi nase. Češ, da nismo »prioriteta«, da si ne moremo še privoščiti, da bo lažje, ko bomo v pokoju, samo da odplačamo kredit, pa bo, itd. Zaradi tega ni čudno, da so bolezni srca in ožilja glavna težava sodobne družbe.

Že pred kar nekaj leti me je šokiral kardiolog – srčni specialist, ko sem ga spraševala, kako pomagajo sodobna konvencionalna zdravila bolnikom, denimo, s srčnim popuščanjem. Poenostavljeno povedano je bil njegov odgovor tak: »Sprva so bolniki na blažjih zdravilih, ko ta popustijo, so na močnejših zdravilih, ko pa popustijo tudi ta, je konec – preprosto KONEC. Ni več pomoči. Oziroma človek umre.« »Pa se ne da nič več narediti,« me je zanimalo. »Ne,« je bil njegov hladnokrven odgovor. Odgovor, ki te strezni (vsaj mene je), da začneš resno razmišljati o preventivi ali pa vsaj o naravnih rešitvah ob srčnih težavah, če vas te že pestijo. Kaj pa je na to temo zapisal Alfred Vogel?

Od nastanka do svojega konca bije srce dan in noč. Neutrudno opravlja svoje delo, dokler njegov lastnik ne umre. Kako nehvaležni in brezobzirni smo do tega organa, ki nam tako vneto in predano dela 60, 90 ali več let, brez ure počitka! Kje je motor, ki ga lahko primerjamo z zmogljivostjo srca? Šele ko proučimo strukturo srčne mišice, si lahko zamislimo izredno ustvarjalno moč narave. Vsako mišično vlakno srca je sestavljeno iz nežnih vlakenc, fibril, ki so opremljene, kot skrbno urejen kabel, tudi s prečnimi pregradami, vsaka celica pa je obdana z elastično mrenico. Stena srca je zgrajena iz tisočih takšnih elastičnih kablov. Skozi ves vzorno urejeni splet kablov pa so speljane hranilne žile in spodbujajoči živci. Znani simpatikus je prevodnik dražljajev, ki dejavnost srca spodbuja, vagus pa je živec, ki dejavnost srca umirja. Oba prevodna sistema delujeta v pravilnem ritmu, ki je glede na potrebe človeka večji ali manjši. Srce torej utripa po potrebi hitreje ali počasneje. Med vsakim utripom počiva 1/6 sekunde. To je tudi edini počitek, ki si ga srce privošči!

Običajno je s koncem utripanja srca končano tudi naše »tuzemeljsko« življenje. Vendar pa to ni zmeraj pravilo! Zanimivo je namreč, da lahko srce utripa še nekaj časa po smrti. Vesal, oče sodobne anatomije, je obduciral truplo nekega plemiča, ki ga je sam zdravil, da bi ugotovil vzrok smrti. V času obdukcije je z grozo ugotovil, da srce še utripa. Vesal je bil zaradi tega obsojen na smrt, saj je obduciral še živega človeka. Življenje ali dih življenja se torej ne ujema vedno s srčno dejavnostjo. Čeprav so ugasnile ostale funkcije, lahko srce še nekaj časa utripa. Lahko pa se zgodi tudi obratno, da srce že nekaj časa več ne utripa, človek pa še vedno živi. To se zgodi pri navidezni smrti. Močan električni tok povzroči krč srca, ki preneha utripati. Smrt nastopi šele pozneje, ko telo ne prejema več kisika in se ogljikov dioksid ne more več izločati. Takšen primer se je večkrat zgodil pri zločincih, ki so končali na električnem stolu. Zdravnik, ki je spoznal, da zaradi električnega toka pride do krča srca, je prosil za dovoljenje, da poskusi s posebno injekcijo proti krču srca oživeti obsojenca. Predpostavka je bila pravilna, saj je navidezno mrtvi kaznjenec ponovno oživel.

Danes ni več čudno, da več kot 50 odstotkov ljudi kaže razne funkcijske motnje v delovanju srca. Sodobni človek se podi in razburja tudi takrat, ko bi lahko ravnal hladnokrvno, četudi je pri tem njegovo delo velikokrat dokaj površno opravljeno. Ta neurejenost ne rodi ravnotežja, ki ga še vedno najdemo pri tistih, ki jim je delo v veselje. Naglica škodi, umirjenost pa srcu prizanaša. Najhujši srčni strup je torej vse večje divjanje v našem sodobnem načinu življenja. 

Prosti čas, ki nam ga napredek sodobne tehnologije nudi, raje porabimo za delo kot za zasluženi počitek in sprostitev bodisi ob glasbi, v naravi, v ustvarjalnosti itd. Takšen napet tempo brez počitka pa srcu ne prizanaša. Kako neodgovorno in brezskrbno ravna večina mladine in športnikov s to zaupano jim čudežno urico, ki si s pretiranim športom pridelajo težavo, ki se ji reče razširjeno srce. Srca pa ne obremenjujejo le telesna naprezanja, temveč tudi mnoge trgajoče skrbi, ki ga slabijo in poškodujejo. Tudi kajenje zaradi zoževanja ožilja, ki ga povzroča nikotin, na dolgi rok prav tako predstavlja hud strup za srce. Posledice so vidne čez 20 do 30 let, ko je za marsikoga že prepozno. Tudi žleze z notranjim izločanjem vplivajo na dejavnost srca. Med temi zlasti ščitnica, kar se najbolje vidi pri bazedovki (hipertirozi). Nepravilnost v njihovem delovanju lahko torej srcu povzroča težave. Tudi neustrezna sodobna prehrana in dehidracija srcu ne pomagata.

Kakor koli že, varovanje srca pred naprezanjem je najboljša dolgoročna rešitev zanj. Če ga ne preobremenjujemo, bo leta in leta brezhibno delovalo. Zdravljenje, takšno ali drugačno, je le pomoč v stiski in ne bo dolgoročno pomagalo, če bomo srce še naprej izpostavljali škodljivim vplivom. Dobra krepčila za srce so, na primer, pripravki iz gloga, črne mete, olje pšeničnih kalčkov, itd. Dobrodejna je tudi tinktura iz koreninic arnike, Crataegus (glog), Cactus grandiflorus, Strophantus, Spigelia, srčno hranilo Avena sativa (oves), homeopatski Calcium carbonicum in suspenzija zlata. V nekaterih primerih se odlično obnese tudi pripravek Convascillan in celo skromni čaj orehovih pretincev. Kdor v mladosti srca ne preobremenjuje s športom in z razvedrilom, se mu tudi v starosti ni treba bati srčnih težav.

Malo znano, vendar učinkovito zdravilo ob razbijanju srca je Lycopus europaeus, ki ima med ljudstvom ime črna meta. Zel raste na nekaterih gorskih slemenih do višine 1.000 metrov tudi pri nas. Dobrodošla je pri lahki hiperfunkciji ščitnice (pretiranem delovanju), pri t.i. hipertireozi, združeni s hudim razbijanjem srca. Celo pri hudem razbijanju in močni nervozi deluje že v količinah 5 – 10 kapljic zelo pomirjujoče. Pri dalj časa trajajoči hiperfunkciji ščitnice je dobro hkratno jemanje Urticalcina (kalcijev pripravek iz koprive, ki je na voljo pri naših sosedih). Pri bolnikih s hudim razbijanjem srca, ki se razburijo za prazen nič in dobijo ob tem takoj pospešen srčni utrip, je običajno znižana količina kalcija v krvi. Velikokrat se pri bolnikih, ki so mislili, da imajo bolno srce, dosežejo dobri uspehi z jemanjem črne mete in naravnega kalcija. Če pa to terapijo dopolnimo, denimo, še s Kelpom (morsko rjavo algo), se normalizira še nekoliko povišana osnovna presnova telesa. Bolniki pri tem ne smejo uživati dodatnega joda. Tudi pri preveliki razdraženosti srca se dobro obnese kombinacija črne mete in naravnega kalcija. Pomiritev dosežemo hitro, za trajnejše učinke pa je potrebno daljše jemanje. Pri tem pa je pomembno, da se pravilno odmeri odmerek črne mete posameznemu bolniku! Zelo občutljivim, slabotnim bolnikom zadošča že 5 kapljic tinkture 3-krat dnevno. Če se bolnik ne pomiri, lahko stopnjujemo odmerek na od 5 do 20 in 30 kapljic 3-krat dnevno. 

Zdravilo je neškodljivo. Če srčni specialist ne more ugotoviti nobene srčne bolezni, čeprav bolnik čuti, da ima težave, lahko brez bojazni sledi zgornjim nasvetom, kajti črna meta je neškodljivo zdravilo, ki pomaga pri doseganju notranjega miru in prežene neprijetno razbijanje srca.