Zgodovino in razvoj prehranskih dopolnil povzema predavanje Stephena Terrasa, ki smo ga v ožjem strokovnem krogu že imeli priložnost poslušati v juniju, v septembru pa bo v Sloveniji tudi njegovo prvo javno predavanje. 

Kot oseba, ki je bila tri desetletja na vodilnih mestih enega izmed največjih svetovnih ponudnikov prehranskih dopolnil, je Stephen zbral dovolj spoznanj, da marsikateri pripravek ne deluje tako, kot bi pričakovali. Znanost, ki ji je toliko zaupal, je bila pogosto nemočna, da tudi v življenju pokaže svoje rezultate. V iskanju odgovorov ga je pot peljala nazaj k modrosti in sinergiji narave. Življenje je očitno hotelo, da se v tem človeku združita „leva in desna možganska polovička”, kar je rodilo tudi novo obliko združevanja tradicionalnih spoznanj s sodobnimi tehničnimi rešitvami na področju prehranskih dopolnil.

Ker bo dvorana tudi v septembru zagotovo premajhna za vse zainteresirane, objavljamo nekaj odgovorov na vprašanja, ki so nas, in verjetno bodo tudi vas, najbolj zanimala. 

Zamisel o prehranskih dopolnilih se je rodila v glavah navdušencev, ki so bili prepričani, da je prav pomanjkanje določenih hranil vzrok marsikatere zdravstvene težave, zaradi česar so verjeli, da bi lahko z vnosom tistega, kar telesu primanjkuje, težave odpravili. Takrat nismo imeli znanstvenih dokazov, bili so le upanje, navdušenje in intuicija. 

Nadaljnji razvoj je prinesel vse več otipljivih dokazov, da lahko dodajanje vitaminov in mineralov resnično pomaga. Težava je v tem, da so takšne raziskave prihajale iz farmacevtskih družb in so bile nujno osnovane na farmacevtski logiki, ki verjame v izolirane snovi in zdravljenje skozi odstranjevanje posameznih simptomov. Takšne raziskave so tudi industrijo prehranskih dopolnil vse bolj vodile v farmacevtski pogled na svet. Priznati moram, da sem bil tudi sam dolgo ujet v takšno logiko. Bilo je hudo, vendar sem si moral priznati, da ima takšen pristop preveč omejitev, da bi lahko deloval. 

Preprosto zato, ker nič, kar zaužijemo, ne deluje v telesu v takšni obliki, kot smo to zaužili. Absorbcija, pri kateri nekateri toliko vztrajajo, je šele prva stopnička. Sledi vprašanje distribucije – ali bo to, kar smo zaužili, zares prispelo tja, kjer to potrebujemo, ali pa se bo, v nasprotju z našimi pričakovanji, naložilo tam, kjer bo povzročalo težave. Tretja pomembna preizkušnja je biorazpoložljivost. Ali ste zaužili truplo ali energijo, ki lahko opravi svoje delo v telesu? Nato pride na vrsto šele naša sposobnost presnavljanja – torej da to, kar smo zaužili, preoblikujemo v telesu uporabno obliko. In kot zaključni izpit nas čaka še vgradnja te nove pridobitve v pravi proces ali tkivo v telesu. 

Znanost ima rada statične modele, človek pa je dinamičen. Povedano drugače, znanost se obnaša, kot da je v telesu tistega, ki, denimo, uživa železo ali kalcij, vse v redu, le ta dva elementa mu manjkata. Prehranska dopolnila se vse preveč oblikujejo za ljudi, ki ne obstajajo. Nikoli nam ne manjka le ena snov. In če ta že merljivo manjka, to ponavadi pomeni, da so prizadeti še mnogi drugi procesi, ki pomagajo, da bi to snov bolje resorbirali, distribuirali, presnovili ali uporabili. Zato je ukvarjanje z odmerki in oblikami pogosto brez učinka. Tega ne moremo rešiti z drobljenjem snovi v vse manjše delčke ali celo z nano tehnologijo, ki se mi tudi sicer zdi preveč tvegana. 

Teoretično gledano bi bila prehranska dopolnila najbolj koristna zdravim ljudem, ki se zdravo prehranjujejo in v telo že vnašajo vse, kar je potrebno, da bi bil izkoristek koristnih snovi iz prehranskih dopolnil maksimalen. Ostali pa se vrtijo v začaranem krogu uživanja tistega, kar potrebujejo in česar ne morejo presnoviti – zato jim je vse slabše. 

Pri proučevanju te težave sem prišel do spoznanja, da največ težav nastane pri telesni biokemiji. Torej bo bio okolje, v katerem se bo znašlo to, kar boste zaužili, odločalo o tem, do kakšne mere boste to izkoristili. Zato sem se začel ukvarjati s tem, kaj so pogoji, da bi v telesu nemoteno stekli procesi presnove vitaminov, rudnin, antioksidantov, … Nato sem v naravi iskal takšne rastline, ki čim bolj povzemajo to okolje. Tako je nastal kompleks Magnifood. 

Zelo kmalu mi je postalo jasno, da za to ne bo ene same formule, temveč da ima vsak proces svojo formulo. Če, na primer, želimo, da z vitaminom B izboljšamo stanje svojega živčevja, dvignemo energijo telesa in podobno, potem ne gre le za vprašanje, kako povečati izkoristek zaužitega vitamina B. Pravo vprašanje mora biti bolj celostno. In sicer zakaj ima določena oseba primanjkljaj? Ob enakem vnosu bo imela ena oseba vitamina B premalo, druga pa povsem dovolj. Pogosto je odgovor v tem, da veliko ljudi po nepotrebnem porablja preveč vitaminov skupine B v svojih stresnih odzivih. Torej lahko le dodajamo, lahko pa tudi zmanjšamo te izgube in s tem zmanjšamo potrebo po vnosu novih snovi. Zato kompleks Magnifood, ki smo ga dodali vitaminom B, vsebuje pomembne adaptogene, ki mirijo hormonske odzive in s tem prispevajo k manjši izčrpanosti in boljši koncentraciji. Sinergijsko delovanje ashwagande (indijskega žen šena), sibirskega žen šena, korenine rožnega korena in semena mladega ovsa na najboljši način pripravi telo na to, da vitamini skupine B padejo na plodna tla. 

Ko gre za kompleks Magnifood, ki ga potrebujemo, da bi kalcij in magnezij v telesu delovala tako, kot bi si želeli, potrebujemo še druge rastline: predvsem liste koprive, poganjke preslice, korenino ingverja, ječmenovo travo, riževe otrobe in podobno. 

Za boljši izkoristek cinka, ki je zelo povezan z zdravjem prostate, jajčnikov, zdravjem las, spolno funkcijo in pubertetnimi težavami, pa je kompleks Magnifood sestavljen iz spiruline, riževih otrobov, bučnih semen in acai jagod. Cink pa je v obliki bisglicinata, ki ne dela težav v prebavi.

Že sam kompleks Magnifood, ki predstavlja približno polovico teže vsake kapsule, vsebuje tudi zelo širok spekter vitaminov, rudnin, antioksidantov in drugih dragocenih učinkovin, ki delujejo sinergijsko. Sodobni znanosti se lahko zahvalimo tudi za sodobne tehnologije, s katerimi lahko popolnoma naravne encime in probiotične bakterije "oblečemo" tako, da jih želodčna kislina ne poškoduje, s čimer povečamo njihov izkoristek v telesu. Res je, da jih zaradi tega ne smemo certificirati kot naravne, po mojem mnenju pa s tem niso manj vredni, ravno nasprotno. 

Pomemben dosežek znanosti, ki bi ga bilo škoda prezreti, so tudi oblike rudnin bisglicinat, kot so, na primer, cink, železo in magnezij. Gre za rudnine, oblečene v proteinsko ovojnico. Ker ta nima električnega naboja, se odlično resorbira, ne povzroča prebavnih težav in, kar je za nekatere zelo pomembno, deluje nemoteno, četudi uživamo kavo, čaj ali čokolado. Tega res ni mogoče najti v naravni obliki, je pa varno in učinkovito. V dosežkih sodobne znanosti na tem področju je mogoče najti zelo veliko dobrih rešitev, ki preverjeno učinkujejo. To, da jih v komercialnih pripravkih pogosto ne zasledimo, je bolj pohlep industrije, ki želi na vsakem pripravku zaslužiti čim več. Cilj, ki sem si ga zastavil, pa je, da ustvarjam formule, ki bodo zares dosegle cilj, zaradi katerih jih ljudje jemljejo.

Stephen Terras bo imel predavanje z naslovom Terranova – prihodnost prehranskih dopolnil, in sicer v torek, 25. septembra 2012, ob 17. uri, v hotelu Mons v Ljubljani. Več preberite v koledarju dogodkov.