Le kaj bi Alfred Vogel zapisal o napredku današnje tehnologije, če bi še živel? Kaj bi imel povedati o računalnikih, prenosnikih, tablicah, igralnih konzolah, pametnih mobilnih telefonih in sporočilih, ki jih danes odrasli, predvsem pa otroci, sprejemajo prek njih? Vogel je namreč že takrat svaril predvsem pred televizijo, saj je videl, kako ta s svojim programom spodkopava celostno zdravje človeka. Najbolj je bil zaskrbljen nad škodljivim vplivom televizije na otroke. Pa si oglejmo, kaj je zapisal … 

Vse velike iznajdbe, ki so jih iznašli človeški možgani v zadnjih 50 letih, nas, po resnici povedano, presenečajo. Po biblijskem računu še ni minilo več tisoč let, odkar je Adam z Evo ob izviru Evfrata in Tigrisa poskušal razne vrste sadežev in se z njimi razveseljeval, do začetka 20. stoletja v letu 1900. V vsem tem času niso ljudje v tehniki toliko napredovali, kot so v preteklih 80 letih. Tehnološke iznajdbe so odprle nova področja znanja, vendar pa so vse iznajdbe koristne, samo če jih pravilno in zmerno uporabljamo. To pa je mnogim med nami težko. 

Že zdaj se brez avtomobila počutimo nemočni. Človek se tako navadi na naglico in udobno vožnjo, da je na hojo povsem pozabil, kar je velika škoda. Avtomobil si ne bi smel polastiti vsega našega življenja, temveč bi nam moral pustiti čas za brezdelje in radosti pohajanja. 

Poslovni svet danes tudi brez telefona ne zmore več in hudo je, če telefon odpove le za kratek čas. Če pa nas mori vsak trenutek, podnevi in ponoči, in sploh ne moremo biti več sami svoji, temveč moramo nenehno plesati po volji drugih, se je ta sicer nadvse praktična naprava spremenila v pravo nadlogo, ki bi jo lahko imenovali „mučifon“. Tako ni čudno, da si človek želi, da nenehno zvonjenje vsaj med dopustom ne bi motilo njegovega miru.

Tudi neželena glasnost radia nas moti, če vsak dan brezobzirno doni iz sosedovega stanovanja. V takih primerih se tudi koristna iznajdba spremeni v nadlogo.

Kaj pa televizija, po kateri večina ljudi hrepeni in si jo želi? Komaj se televizija razširi v kakšno območje, oglaševanje prav vse potegne vase. Posledica je brezpogojni nakup naprave, če je potrebna ali ne, če so ustrezna sredstva za nakup na razpolago ali pa ne. V glavnem pa drži, da so tisti, ki si jo težje privoščijo, običajno najbolj zainteresirani za nakup te drage naprave za zapravljanje časa. 

Pa si iz zdravstvenega vidika oglejmo željo, da se človek zabava ob gledanju televizije. Gre nedvomno za čudovito iznajdbo, če pomislimo, koliko dragocenega znanja in zanimivih dogodkov prinaša. Filmov o življenju živali prav gotovo ne bomo pozabili. Nadvse je tudi zanimiv prikaz sodobne operacije srca z vsemi potrebnimi napravami. Takšni programi lahko izpopolnijo marsikatero vrzel v našem znanju ter nam prinesejo obilo veselja in zadovoljstva. Pa vendar moramo biti zmerni, če se nočemo podati v nevarnost, da nekako brezvoljno izgubljamo čas in škodimo zdravju.

To nevarnost sem spoznal pred mnogimi leti v Ameriki. Otroci naših znancev so ure in ure sedeli pred malim zaslonom, starši pa so si morali hudo prizadevati, da so jih spravili k jedi in še z večjimi težavami v posteljo. Posledice te nevarne privrženosti niso bile posebno razveseljive. Pojavila so se najrazličnejša zla, proti katerim je bilo zelo težko kaj storiti in jih odpraviti. Vsakdanji pojav so tako nastale huda živčna razdražljivost, pomanjkanje apetita, močno popuščanje v šoli, raztresenost in pomanjkanje zbranosti. Hkrati pa se je povečala tudi občutljivost za nalezljive bolezni. Vse to je začelo spodjedati otrokom zdravje. Znanstveniki menijo, da hudo naprezanje oči in nihanje svetlobe pri televiziji škoduje tudi živčevju, zlasti pa otrokom. Prav tako niso brez vpliva na otrokovo duševno zdravje tudi otrokom neprimerni programi. Ne pozabimo, da se da na slehernega človeka vplivati, zlasti na otroke, ki še nimajo trdnih pogledov in so izpostavljeni vsemu, kar se nadnje zgrinja. Današnji čas z vsakovrstnimi spremembami in novostmi na vseh področjih ter z nevarnimi preobrati v moralnih merilih se nam vsiljuje s prevelikim številom telesnih in duševnih vplivov. Nehote prenašamo ves nemir in vtise tudi na svoje otroke, ki bi imeli pravico, da bi jim bilo to prihranjeno. Zakaj bi jih torej s televizijskim programom še dodatno spravili iz njihovih otroških tirnic? Potrebna je previdnost.

V preteklosti so bili pri izbiri duševne hrane za otroke zelo izbirčni. Danes pa je človek z marsičem, kar se ponuja, izpostavljen in prepuščen razvadi, ki ne ustreza sladokuscu, ki zase zahteva le, kar je dobro, temveč razvadi, ki jo spremlja nenehna lakota. Vsaka zabava mora priti v nas od zunaj, saj tišine, ki nas krepi, ne znamo več ceniti. Otroci pa hočejo vse tisto, kar si privoščijo starši. Na otroka močno deluje, če opazi, da se starši sami ne znajo obvladati. Naj bodo starši še tako dosledni, pri določanju programa in trajanju gledanja so brez moči, kadar otroci ne ubogajo več. Vsa ta razmišljanja spadajo v področje vzgoje. Kadar dovolimo, da nas okoliščine brez izbire premetavajo sem in tja, ne smemo pričakovati, da se bodo otroci od nas naučili stroge pokorščine. Ta pa je danes potrebnejša kakor kdaj koli prej, da se otrokom poželjivost po mnogem, kar se ponuja, ne zlije čez rob. Otrok, ki je navajen podrediti se ukazom staršev, se mora naučiti še zmernosti, medtem ko nevzgojeni otroci, ki jim vedno uspeva, da uveljavijo svojo voljo, docela zapadejo čarom televizije. To je nevarnejše, kakor misli večina staršev, kajti mlad človek sicer zlahka vse dojema, kar mu je pri srcu, dovzeten pa je tudi za vse neugodne vplive. Starši, ki ne dajejo dobrega zgleda, temveč neobvladano pozabljajo na čas in dolžnosti, komaj lahko zahtevajo od otroka, naj se obvlada. V takem primeru je bolje, da si človek televizije sploh ne kupi.