Čeljustnici ponujata oporo našim zobem. Enako kot vse kosti v človeškem telesu sta tudi čeljustnici dovzetni za poškodbe in bolezenska stanja. 

Čeljustnici utegnejo doleteti različne težave: lahko se zlomita, kar je praviloma posledica močnega udarca, včasih pa do tega pride zaradi zapleta pri kirurškem posegu, zlasti če je bila kost že statično oslabljena. Tako kot druge kosti v telesu lahko tudi čeljustnici napade osteoporoza. Osteomalacija je še ena različica težave, pri kateri kosti zaradi pomanjkanja kalcija in fosforja oslabijo, četudi ni prišlo do izgube matičnega tkiva. Taki zapleti so čedalje pogostejši, saj vse več ljudem primanjkuje vitamina D, ki omogoča absorpcijo kalcija in fosforja iz črevesja.

Tu je še Pagetova boleznen (osteitis deformans), ki spremeni zgradbo kosti. Kost se zelo hitro razgrajuje, nadomesti pa jo nenormalna kostnina. Bolezen je dokaj redka, prizadene pa kosti lobanje, hrbtenice, medenice in spodnjih okončin.

Naše kosti niso varne niti pred rakom. Ta lahko izhaja iz kosti (primarni rak) ali pa je posledica razraščanja rakavih celic iz kakega drugega dela telesa (sekundarni rak). Primarni kostni rak se navadno pojavi pri mladih ljudeh. 

Vsekakor pa je dandanes daleč najbolj razširjena težava čeljustnic parodontalna bolezen. 

Vse se začne na zobnih površinah, na katerih se ves dan nalagajo ter vežejo sestavine sline, hrane in pijač, ki tvorijo mehke zobne obloge. Za mehke zobne obloge je značilno, da se nabirajo na zobnem vratu, tako na prosto dostopnih površinah kot tudi v medzobnih prostorih. Zobni vrat je še posebno pomembno mesto, kajti bakterije iz obzobnih žlebičkov, ki so pri zdravih dlesnih globoki od enega do treh milimetrov, prav tu dobijo hranila iz oblog. Posledično se bakterije namnožijo in (če ne ukrepamo) najprej povzročijo vnetje dlesni (gingivitis). V poznejših fazah vnetje dlesni napreduje ter začne razgrajati dlesni in kosti. To stanje se imenuje parodontalna bolezen. Iz obzobnih žlebičkov nastanejo obzobni žepki, ki lahko segajo vse do konca korenine.

Če mehkih oblog ne odstranimo vsaj enkrat na dan, so bakterije v obzobnem žepku/žlebičku deležne nenehnega dotoka hranil, zaščitno okolje žepka pa jim ponuja idealne razmere za nemoteno razmnoževanje. Ker je slina ionska raztopina, neočiščene mehke zobne obloge sčasoma otrdijo. Tako nastane zobni kamen. Zobni kamen je zaradi svoje porozne zgradbe odlično zbirališče za ostanke hrane in bakterije, to pa prispeva k njihovemu bujnemu razraščanju tudi zunaj obzobnega žepka. Posledično pride do velike bakterijske obremenitve ustne votline. Že če si zob ne umijemo 48 ur, nastanejo idealne razmere za vnetje dlesni. Ena od značilnosti vnetih dlesni, ki jo vsi poznamo, je krvavitev: pri vsakem ščetkanju zob lahko pride do krvavitve dlesni, ki jo utegne spremljati tudi bolečina, vendar žal ne vedno, zato večina ljudi temu ne pripisuje večjega pomena. Zaradi povečanega števila bakterij dlesni kažejo tudi značilne vnetne znake, kot sta rdečina in oteklina. 

Če dovolimo, da zobne obloge ostajajo na zobnih površinah, se vnetje z dlesni razširi na kost, v katero so »vsajeni« zobje. Zaradi izgube kosti se obzobni žleb sčasoma poglobi, tako da meri štiri ali več milimetrov; tako nastanejo različno globoki obzobni žepki, ko je že mogoče govoriti o različnih fazah parodontalne bolezni.

Čeljustnici sta ključni za stabilnost zoba. V primeru vnetja se kost raztaplja, tako rekoč gnije, zobje pa izgubljajo oporo. Ta proces se ne zgodi čez noč, ampak ima kroničen potek – traja lahko deset, dvajset, trideset ali celo več let. Zobje postanejo majavi, ves čas obstaja tudi nevarnost hude bolečine in otekline, ki sta posledici parodontalnega ognojka (absces). Na koncu zaradi izginotja kosti sledi izpad pogosto popolnoma zdravih (nekarioznih) zob. Tovrstnega izpada zob ni mogoče sanirati z implantati, saj zanje preprosto ni več zdravega temelja. Zaradi vsega naštetega je brezhibna ustna higiena ključnega pomena za ohranitev zob in zdravih obzobnih tkiv. 

Seveda izguba zob ni edina posledica parodontalne bolezni. Pravzaprav je izguba zob še najmanj, kar vas lahko doleti. Okužena in prizadeta obzobna tkiva namreč povzročajo tudi sistemske bolezni, ki so za naše zdravje veliko nevarnejše. 

Vnetje se lahko iz obzobnih tkiv razširi na neposredno okolico in globlja tkiva, predvsem na čeljustnici.

Prehod mikroorganizmov in njihovih produktov iz obzobnih tkiv v krvni obtok lahko povzroči vnetje v oddaljenih organih (srce, možgani, jetra, pljuča …).

Tudi strupene snovi, ki jih izločajo bakterije, lahko z vnetih območij v ustih preidejo v krvni obtok in prizadenejo oddaljena tkiva (ateroskleroza). Poleg tega lahko spremenijo sluznico dihalnih poti ali prebavil in tam ustvarijo ugodne razmere za začetek vnetja v oddaljenem organu (pljučnica, pljučni absces).

Parodontalna bolezen je torej resna bolezen, ki ogroža zdravje, zato ji je treba posvetiti veliko pozornost. Če ne čutimo bolečin, to še ne pomeni, da stanje ni nevarno in da ne zahteva zdravljenja. Zato je ključno, da smo pozorni na vse znake vnetja, dokler nam še »šepetajo«. Sodobna diagnostika omogoča pravočasno odkrivanje in saniranje tovrstnih težav, še preden pacient na osnovi simptomov ugotovi, da ima vnetje v ustih. Tako preprečimo, da bi se vnetje razširilo na globlje plasti dlesni in na čeljustnici. Tako bodo veliko boljši tudi obeti zdravljenja.