»Vsaka rastlina je celostna.« Nastala je iz zasnove, ki temelji na inteligentnosti, previdnosti in modrem načrtovanju. Dragoceno vrednost posamezne rastline ogrožamo, če to natančno uravnoteženo strukturo porušimo. Vsaka snov v rastlini ima svoj pomen in namen. Med seboj se podpirajo in delujejo kot celota. Zato je pomembno, da gojimo semena v zdravi zemlji in da rastline, ki jih uporabljamo za zdravljenje, pridelujemo brez uporabe strupenih snovi, ki naravo uničujejo. Kadar koli je mogoče, moramo uporabiti cele rastline.« (Povzeto iz filozofije A. Vogla)

Do zdaj smo na teh straneh že večkrat pisali o ameriškem slamniku (Echinacea purpurea) in najbolj znanem zdravilu Alfreda Vogla Echinaforcu. Recept, ki mu ga je pred več kot petdesetimi leti zaupal poglavar plemena Sijuksov Črni Orel, je še danes nespremenjen. Pa res menite, da znanstvenike in razvijalce, vključno z Alfredom Voglom, ni mikalo, da bi ga izboljšali?

Od prvega trenutka, ko je zaupana semena ehinaceje prinesel v Evropo, je Vogel poskušal razumeti mehanizem delovanja te čudovite rastline. Sprva je opazoval njeno delovanje na sebi, nato pa še na mnogih bolnikih. Že takrat je dojel tisto, kar potrjujejo šele raziskave novejšega datuma. Ehinaceja je rastlina, ki deluje kot modulator našega imunskega sistema in naš odziv prilagaja potrebam situacije. Do pred kratkim je v stroki prevladovalo mnenje, da je ehinaceja imuno-stimulator, kar pomeni, da le pospešuje naš imunski odziv. To pa bi utegnilo biti nevarno v primerih avtoimunskih bolezni, kjer organizem iz neznanih razlogov uporablja imunski sistem, da bi napadel samega sebe. Prav zadnja gripa je omogočila kronski dokaz o modrosti ehinaceje. Zaplete, ki jih je pri bolnikih povzročal pretirani odziv lastnega imunskega sistema, so bili pripravki iz ehinaceje sposobni zajeziti bolj kot sintezna protivirusna zdravila.

Radovednost s spoštovanjem
Seveda je Vogla zanimalo, ali bi se recepturo za pripravke iz echinaceje dalo še izboljšati.
Radovednost je mati napredka, pravijo nekateri, vendar je previdnost mati modrosti. Zato je Vogel pred »izboljšavami« poskusil določiti, kako bo meril svoje izboljšave. Ker je neomajno verjel v sinergijsko moč zdravilnih učinkovin, se je odločil tudi pri pripravkih iz ehinaceje spremljati več kot 20 različnih učinkovin, in sicer ne zgolj ravni alkilamidov, ki so sicer »prve violine« v tem orkestru.
Z različnimi poskusi v recepturah je spremljal, kaj se dogaja v celoti. Vedno znova se je pokazalo, da je osnovna receptura najbolj optimalna.

Ko sem imela kot novinarka priložnost obiskati Bioforce, podjetje, ki ga je A. Vogel ustanovil, ko je imel čez 60 let, so nas peljali na polja, na katerih rastejo ehinaceje, ki jih že 50 let pridelujejo iz lastnih semen, ki so jim jih podarili Indijanci. Doma imamo eko kmetijo in vem, kako je s semeni. Večina se jih hitro izrodi. Tudi tista bolj odporna je treba izmenjevati s sosedi in rojaki, da nenehno krožijo in se revitalizirajo. Zato sem bila do podatka, da naj bi na istih površinah že 50 let gojili rastline iz istih semen, precej zadržana. Ko sem o tem povprašala gospoda, ki vodi vzgojo sadik, me je povabil na sprehod po polju. »Težave, ki jih omenjate, smo imeli tudi mi, vendar le takrat, ko smo hoteli izbirati semena. V želji, da bi rastlino žlahtnili, smo želeli v začetku pobirati semena zgolj iz lepih in velikih rastlin, vse v upanju, da bi s tem na koncu dobili še boljši pripravek. Rezultat takšne selekcije so res bila lepša polja in večji pridelek, vendar so se že po dveh letih začele pojavljati težave, ki jih omenjate. Na poljih, kjer smo semena jemali iz vseh rastlin, ne glede na to, ali so majhne ali velike, z več ali manj cvetov, pa nikoli ni bilo teh težav. Poglejte, kako so si različne. Vse pripadajo isti družini, pa vendar si nista niti dve enaki. Narava očitno ve, zakaj morajo biti skupaj. In verjetno je tako tudi pri ljudeh. Še tisti najmanjši ima svoje mesto v stvarstvu.«

Drugo zanimivo vprašanje je na obisku proizvodnje zastavila kolegica, ki ima že veliko izkušenj z obiskovanjem farmacevtskih proizvodnih pogonov. V primerjavi z njimi se ji je zdelo podjetje Bioforce preveč zastarelo. »Se vam ne zdi ta oprema nekoliko za časom?« je vprašala vodjo proizvodnje. Ta ji je odgovoril: »Gospa, lahko vas peljem v naše skladišče, kjer boste videli popolnoma novo opremo, ki smo jo kupili in pripravili za uporabo pred nekaj leti ter začeli s proizvodnjo. Nato pa smo ugotovili, da je v proizvodnem procesu neznano kam izginilo veliko zdravilnih učinkovin, ki so bile pred tem v končnem izdelku. Očitno so bili za tisto, čemur je Bioforce namenjen – ohranjanju življenjske sile rastlin –, pogubni že neznatno večji pritisk v ceveh (ki so omogočale povečano kapaciteto) ali hitrejše obračanje v mešalcu.«

Če bi šlo za kakšno v dobiček usmerjeno podjetje, bi verjetno zmagal vodja financ in bi se novo opremo še naprej uporabljalo. Ker pa je Bioforce v 100-odstotni lasti sklada Alfreda Vogla, ki ga je Vogel ustanovil z namenom, da daje prednost pred dobičkom ohranjanju in razvijanju najboljših spoznanj o zdravilnih močeh narave, je zmagala narava. Opremo so odstranili in se vrnili na »staromodni« način dela.

Po vseh neuspelih poskusih, da bi pripravek izboljšali, so se znanstveniki končno usmerili k temu, da bi ga vsaj razumeli. Zato v zadnjih letih nastaja veliko študij, ki nam pomagajo razumeti modrost narave, ki je skrita v tem pripravku. Ob že navedenih poskusih na virusih gripe je tako v teku tudi nekaj raziskav na področju vpliva ehinaceje na rakave celice in njenem preventivnem učinku pri različnih virusnih obolenjih.

V podjetju Bioforce je znanost sprejela svojo vlogo varuha, ki z natančnimi postopki zares optimizira pridelavo rastlin, določa pravi trenutek za žetev, spremlja vse faze pridelave itd. Če bi znanstveniki enako počeli tudi na drugih področjih našega življenja, bi bilo naše življenje veliko bolj kakovostno.

Več na: www.avogel.si/