Že od začetka človeškega obstoja je imelo telo program delovanja v normalnih okoliščinah in tako imenovani »stresni program«, ki je nastopil kot izredno stanje v primerih poškodbe, bolezni, nenadnih hudih obremenitev in podobno. 

Telo je zelo modro določilo, da so v takšnih trenutkih prednostne naloge popolnoma drugačne kot v normalnem stanju, zato tudi energijo, delovanje hormonov in celotni metabolizem v trenutkih stresa spreminja. Dobro ste prebrali. Telo se je pripravilo na trenutke, ki ne smejo trajati dolgo. To, da smo mi iz teh trenutkov naredili dneve, tedne in mesece neprekinjenega stresa, v načrtu narave ni bilo predvideno. 

Zato naravni odziv telesa na stres namesto varovalnega postaja samouničevalen. Spremenjeno delovanje hormonov in spremenjen režim prebave nas na dolge proge staneta zdravja. 

Današnji ritem življenja nima nič skupnega z našo biologijo. Ponavljajoči se ritem dela, prisiljena drža in delo, ki angažira le delček človeških potencialov in mišic, prehranjevanje v naglici, slabo spanje, zakisanost, električni smog, neuglašenost z ritmi narave itd. Vse to so fizični dejavniki, ki ogrožajo telo in jih to razume kot ogroženost, zaradi katere razglaša stresno stanje. Vendar je vse navedeno zgolj delček zgodbe v primerjavi s stresom, ki ga ustvarjamo sami, ko želimo načrtovati, nadzorovati, dosegati določene rezultate, nenehno dvigovati produktivnost itd. Imamo kopico pričakovanj, ki se seveda ne uresničijo, nato pa smo žalostni ali jezni ter v še večjih skrbeh, da se nam ne bi še kaj »podrlo«. Nočemo dojeti, da življenje ne ustvarja stresa, temveč si ga ustvarimo sami, ko trmasto nočemo sprejeti realnosti danega trenutka. Življenje nas nenehno opominja, da ne more biti vedno vse »po naše«. Naši načrti vsak dan trčijo ob vremenske razmere, dobro ali slabo voljo ljudi v našem okolju ter omejitve našega lastnega telesa. Tisti, ki se s tem nočejo sprijazniti, si zelo učinkovito ustvarjajo veliko nepotrebnega stresa in nato za svoje stanje krivijo 21. stoletje, ki naj bi bilo veliko bolj stresno kot katero koli prej. Morda bi morali to imenovati s pravim imenom – v 21. stoletju smo veliko manj v kontaktu s samim seboj in z naravo, kot smo bili včasih, in to ima svojo ceno, ki ji najraje nadenemo etiketo »stres«. 

Kljub temu, da nastaja »v glavi«, svoje delovanje izraža na telesu. Predolgo trajajoči stres imajo nekateri avtorji za poglavitni vzrok za nastanek raka, zagotovo pa prispeva k splošnemu padcu odpornosti, povzroča okvare na črevesnih sluznicah in povečuje število okužb. 

V biologiji obstaja zelo zanimiva beseda za rastline, ki imajo to lastnost, da normalizirajo procese v telesu. Rečejo jim adaptogeni. Če torej sami niste dovolj adaptogeni, da bi brezpogojno sprejeli sebe in tisto, kar vam življenje ponuja, lahko poiščete pomoč v naravnih adaptogenih snoveh, ki bodo vsaj ublažile posledice. 

Kljub vsem kliničnim preizkusom in ugotavljanju mehanizmov delovanja te in one snovi imajo adaptogene rastline nekaj skupnega, kar se ne izraža v njihovi kemični sestavi. Skupno jim je predvsem to, da jih je življenje prisililo v ekstremno prilagodljivost. 

O jojobi, ki vsak dan prenaša svoje hranilne snovi iz listov v korenine in se tako prilagaja ekstremnim temperaturnim spremembam puščav, v katerih raste, smo že pisali. Rezultat tega njenega ekstremnega treninga je olje, ki praktično ne more oksidirati, kar pomeni, da ima izjemno veliko antioksidativnih lastnosti. Zato ne preseneča, da to olje pogosto srečujemo pri kozmetiki za zelo občutljivo kožo. 

Čisto drugačni ekstrem je karakterističen za rožni koren (Rhodiola rosea). Ta rastlina raste na suhih, peščenih tleh na visokih višinah v arktičnih območjih Evrope, Sibirije, pa tudi na Kamčatki in Aljaski. Torej prenaša sušo, veter in ekstremni mraz, zato svoje dragocenosti skriva prav v korenini, ki ima, ko jo narežemo, prijeten vonj, podoben vrtnici. Po njem je tudi dobila ime.

Med adaptogene rastline uvrščamo tudi korenino ginsenga. 

Za adaptogene je karakteristično, da normalizirajo funkcijo organizma, neodvisno od trenutnega patološkega stanja (npr. če je telesni parameter visok ali nizek, ga adaptogen približa normalni vrednosti). Pri stresu, utrujenosti, izčrpanosti organizma in depresivnem razpoloženju doseže rožni koren izjemno dobre rezultate. Ker ga v Rusiji in v Skandinaviji intenzivno proučujejo že 35 let, je tudi dokazno gradivo o njegovi varnosti in učinkovitosti zelo zanesljivo. Študije na celičnih kulturah, živalih in človeku razkrivajo njegovo protistresno delovanje, delovanje proti utrujenosti, antihipoksično, protitumorno, antioksidativno delovanje, njen učinek na krepitev imunskega sistema in spolno stimulativni učinek.

Mnogi menedžerji, vključno z našim predsednikom Vlade, izjavljajo, da je za sprostitev najboljše po ekstremni mentalni obremenitvi telo sprostiti s fizično obremenitvijo. To delno drži, vendar le pod enim pogojem. Če je človek sposoben svoje misli pustiti v pisarni (umiriti se = um miriti) in se potem odpraviti na določeno telesno vadbo, bi še šlo. Če pa se s polno glavo podamo v šport in če je ta šport povrhu še tekmovalen, bomo telo le še dodatno obremenili in zakisali.  

Ko tekmujete za točke pri tenisu, nogometu ali kakšnem drugem športu, ste znova odsotni in ne sledite potrebam telesa. Enako velja, če ste na vajah joge ali chi gonga in ves čas gledate na uro ali mobitel. Od vaj, pri katerih niste z vsem svojim telesom in duhom, ne bo nič dobrega. 

Za osebe, ki so pod stresom, je veliko bolje, da se podajo v kakšno obliko rekreacije, ki omogoča, da so nenehno v kontaktu s seboj in svojim počutjem. Ko se sami sprehajate po gozdu, boste svoj korak prilagodili svojemu počutju, negativno ionizirani zrak pa vam bo vlil novih moči in vas očistil od znotraj. Enako je s plavanjem v slani ali termalni vodi. V Sloveniji imamo kar nekaj termalnih vrelcev, ki zelo blagodejno sproščajo telo, odvajajo nakopičene strupe in pomagajo blažiti posledice stresa. Zelo malo je držav, kjer vsi živijo na približno uro vožnje od kakšnih term. Izkoristite ta blagor naše male dežele in se ne pustite jesenskemu stresu.