Piše: Sanja Lončar

Za nami je skoraj leto dni od prvega izida knjige Resnice in zmote o kandidi.
4500 prodanih izvodov priča o tem, kako zelo smo v Sloveniji potrebovali takšno knjigo in kako pereče so težave, s katerimi se ljudje soočajo zaradi porušenega ravnotežja v črevesni flori.
Mnogi so v naši knjigi našli koristne napotke, a še vedno vsi skupaj nimamo odgovora na pomembno vprašanje, zakaj uradna medicina molči in vztrajno ignorira težave, ki jih povzroča razbohotena kandida.

V enem letu je bila problematika kandide deležna veliko medijskega zanimanja. Novinarji so poskušali dobiti sogovornike iz vrst zdravnikov, a so slednji enotno vztrajali pri trditvi, da gre le za »modno muho« in »napihovanje neobstoječega problema«. Zanimivo je, da v vsem tem času nismo s strani zdravnikov, mikrobiologov ali farmacevtov dobili prav nobene konkretne pripombe ali argumentiranega nestrinjanja s katerokoli navedbo v knjigi.
Če uradna medicina meni, da problem ne obstaja,  potem tudi ukvarjanje z njim ni potrebno, še manj pa se jim zdi potrebno ukvarjanje s pacienti, ki si »domišljajo«, da imajo težave zaradi kandide.

Tako smo slišali na stotine zgodb o pacientih, ki so svojim zdravnikom prinesli potrjene diagnoze iz Avstrije, Nemčije, Kanade in ZDA, da bi jih prisilili k bolj resni obravnavi. Nekateri so jih predramili šele, ko so na vehementno zavračanje napotitve na preiskave zagrozili s tožbo zaradi malomarnosti. Srečali smo tudi zdravnike, ki so jim kolegi sicer diagnosticirali hude oblike kandide, vendar so za izdajo potrdila o upravičeni odsotnosti z dela morali napisati drugačno diagnozo. Zavedanje o nujnosti ukvarjanja s kandido zavira še eno dejstvo, in sicer to, da so preiskave na področju mikrobiologije še vedno monopolna domena in na tem področju ni privatnih laboratorijev, na katere bi se lahko obrnili. Obstaja teoretična možnost, da preiskave opravite samoplačniško, a v praksi so mnoge odpravili z besedami, da preiskave niso zanesljiv kazalec stanja in naj si s kandido ne belijo glave, saj jo imamo vsi.
Seveda jo ima vsak, tako kot ima vsak bele krvničke (levkocite), a zanje vemo, koliko jih imamo, če smo zdravi, in koliko, če smo bolni.

Pri kandidi pa se stroka v Sloveniji vztrajno izogiba postavljanju jasne meje med normalnim in nevarnim. Da gre za slovensko posebnost priča dejstvo, da v drugih razvitih državah vedo, katere so mejne vrednosti prisotnih antiteles in antigenov v krvi. Diagnostična metoda, ki je v Evropi standardizirana določa, da so mejne vrednosti prisotnosti antiteles naslednje:
Cand. alb. IgG-abˆ EIA < 40.0 U/ml
Cand. alb. IgA-abEIA < 60.0 U/ml
Cand. alb. IgM-abˆ EIA < 60.0 U/ml
Odvisno od vrste in količine ugotovljenih antiteles, ter prisotnih simptomov je možno podati precej zanesljivo diagnozo stanja.

Določene so tudi mejne vrednosti antigena (to raziskavo uporabljajo pri pacientih, ki imajo oslabljen imunski sistem in število antiteles ne bi pokazalo pravo sliko).     Ob pravilni izvedbi, usklajenosti z dieto pacienta in večjem številu odvzetih vzorcev je uporabna tudi preiskava na blatu.

Kljub vsemu, kar slišimo in doživljamo, smo optimistični. Vsak dan se na nas obrača vse več zdravnikov in farmacevtov, ki čutijo potrebo in dolžnost izvedeti več. Število tistih, ki so odločeni služiti zdravju pacientov, četudi se to včasih ne sklada s pričakovanji farmacije, ni majhno. Najbolj dramatična pa je izpoved zdravnika, ki ga je na potrebo po bolj resnem ukvarjanju s kandido spodbudil šele kolega patolog, ki je izvajal obdukcijo njegovih pacientov.
Vse skupaj me spomni na črn humor, ko se dva zdravnika ne strinjata o diagnozi. Na koncu se en obrne k pacientu z besedami: »Nič ne skrbite, obdukcija bo pokazala, da sem imel prav.«

In ravno to se dogaja pri kandidiazi. Kot je izjavil nemški strokovnjak, ki ga citiramo tudi v knjigi, v petdesetih odstotkih primerov smrti, do katerih pride zaradi kandidne sepse, pravi razlog smrti odkrijejo šele patologi.

A nam ni v tolažbo, da bo obdukcija pokazala naš prav, zato bomo še naprej vztrajali pri osveščanju o pomenu zdrave črevesne flore za naše zdravje.
Tudi farmacija se očitno zaveda, da zid molka popušča. O tem priča tudi nedavna konferenca v Parizu, kjer je bila kar polovica referatov posvečena pomenu probiotikov. Očitno je problematika kandide za farmacijo prišla prehitro in jo je zalotila nepripravljeno. Po letih vztrajanja, da bi kandido zanikali in tako ohranili visoko porabo zdravil, ki jo posredno ustvarja, so končno ubrali drugo pot in začeli razvijati probiotike. Takoj, ko bo proizvodnja slednjih dovolj masovna in s tem tudi dobičkonosna, bodo z vsemi močmi začeli izobraževati zdravnike o pomenu skrbi za črevesno floro.

Da se nekaj premika tudi v Sloveniji, priča nekaj srečanj zdravnikov, ki so se odločili bolj poglobiti v problematiko kandide. Na celjskem in štajerskem koncu je tako situacija neprimerno boljša kot v Ljubljani. Škoda, da ima večina najpomembnejših medijev sedež v Ljubljani in se ne potrudijo povprašati o kandidi zdravnikov, ki vedo o tem več kot njihovi kolegi z zvenečimi nazivi v Ljubljani.

Do sedaj so se pacienti po diagnozo in terapijo večinoma zatekli v ordinacije, ki se ukvarjajo z bioresonanco, a uradna medicina te vrste diagnostike, kljub njenim uspehom, ne priznava.
Mogoče bodo premiki hitrejši, ko bomo začeli uporabljati najsodobnejše krvne preiskave. V Mariboru bomo kmalu imeli prvi privatni inštitut, kjer bomo lahko opravili test prisotnosti antiteles v krvi. To je preiskava, ki velja za zelo zanesljivo in natančno. Trenutno jo opravljajo v Nemčiji, odvzem vzorca krvi, pa je možen v privatnem diagnostičnem laboratoriju v Ljubljani. Na dovoljenje za prodajo čaka tudi prvi diagnostični test za samotestiranje, ki je v Evropi že naprodaj. Razvili so ga v avstralskem diagnostičnem centru, specializiranem za diagnostiko glivičnih bolezni.

Ko sem na predavanju izjavila, da sem kljub vsemu optimist, je nek starejši gospod  pripomnil, da so optimisti le pesimisti brez izkušenj. A to je le delna resnica. Ko pesimist dojame pomen svojih izkušenj, znova postane optimist.
Zgodba o kandidi je mnoge utrdila v prepričanju, da morajo sami prevzeti odgovornost za svoje zdravje. Prav nerazložljiva vehemenca, ignoranca, nevednost in celo užaljenost nekaterih zdravnikov, ki so jim doslej neomajno zaupali, jim je vlila pogum, da so se začeli veliko bolj poglobljeno ukvarjati s svojim zdravjem in se odgovorno odločili, kako bodo ukrepali.

Od iskanja rešitev od zunaj so se obrnili k največji modrosti in zdravilni moči, ki leži v nas samih, k lastni prisotnosti. Tisti, ki so odkrili ta zaklad zdravja in energije, so hvaležni za norosti sveta, v katerem živimo, in se zavedajo, da jim je prav to olajšalo izbiro.

Če ste knjigo že prebrali, upamo, da vam je bila v pomoč in da bo še mnogim olajšala pravilno razumevanje vzrokov ter vlila pogum, da se kandide lotijo temeljito in znova zaživijo s polno močjo.