Čeprav sladkor ni priznan kot sredstvo, ki povzroča odvisnost, pa vemo, da se število odvisnežev od njega močno približuje številu prebivalstva v razvitem svetu. 

Bolj kot si tega ne priznamo (tipično za odvisnike), bolj posegamo po sladkem. Industrija si veselo mane roke, mi pa trpimo pod težo kilogramov in bolezni, ki si jih z uživanjem sladkega naložimo sami.

Sladkor je marsikomu položen že skoraj v zibko. Tako nekatere sodobne mamice svojim dojenčkom ponujajo instant čaje, piškotke za dojenčke, sladke kašice. In še preden se otrok osvobodi pleničke, natančno pozna vse vrste sladkarij. Prva lekcija pogojevanja se zaključi s sladko nagrado, najmanj z bonbončkom, nato pa se „razvoj“ le še stopnjuje. Precej žalostno, če vemo, da otrok za tovrstno odvisnost ni kriv sam. Ko prižge prvo cigareto, pa čeprav že pri desetih, precej bolje ve, da kajenje povzroča odvisnost.

Ste vedeli, da povprečen Evropejec na dan v povprečju zaužije čez trideset žličk sladkorja? Preden vam postane slabo, ko jih v mislih zlagate na kup in nejeverno zmajujete z glavo, pomislite, kje vse se sladkor nahaja, da je dnevna bilanca takšna, kakršna je. Odgovora na to vprašanje večina zagotovo ne pozna. S tem pa je ukana proizvajalcev, ki beli strup spretno zapakirajo pod kup drobno natisnjenih in povprečnemu človeku povsem nejasnih imen (koruzni sirup, glukozni sirup, fruktoza, laktoza, dekstroza, maltoza, različna umetna sladila, ...), dosežena. Sladkor je danes prisoten skoraj v vseh izdelkih na prodajnih policah, tako tudi, denimo, v kruhu, solatnih prelivih, čipsu (prav ste prebrali, če mu ne bi bil dodan sladkor, ga zaradi ogromne količine soli nihče ne bi hotel niti poskusiti), klobasah, juhah, kislih kumaricah, vseh pripravljenih jedeh, ... 

Sladkor je čist ogljikov hidrat brez vitaminov in s prav toliko minerali. Ko jemo takšno prazno hrano (bolje rečeno polnilo), si telo pomaga tako, da minerale in vitamine črpa iz zalog v telesu. Se vam ne zdi to bolj praznjenje kot polnjenje baterij?

Res je, vendar mu moramo tega zagotoviti z živili v nepredelani obliki. Če, denimo, zaužijete celo sladkorno peso, niste zaužili le sladkorja, temveč tudi balastne snovi, vitamine in minerale. Narava postreže z vsem, kar človek potrebuje. In telo s tem, ko mu ponudite celotno rastlino, sadje, žito in drugo, pridobi več kot dovolj sladkorja.

Ozaveščeni beli sladkor nadomeščajo z različnimi sladkornimi nadomestki. Čim bolj kompleksno in z minerali založeno sladilo je, toliko bolje. Tako med boljše uvrščamo javorjev sirup, melaso, zgoščene sokove, suho sadje in rožiče. 

Kljub temu, da zadnji štirje sladkorni nadomestki telesa ne zakisajo in vsebujejo precej dragocenih hranil, imajo vsi še vedno to slabo lastnost, da v telo pripeljejo preveč (nepotrebnih) kalorij. 

S sladkanjem verjetno najpogosteje povezujemo kopičenje odvečnih kilogramov. Pod pretvezo, da bomo kljub sladkanju bolj vitki, se je industrija že pred desetletji domislila umetnih sladil. Skoraj istočasno so se pojavila tudi svarila pred uporabo sladil in študije, ki so dokazovale, da ljudje ob nadomestitvi sladkorja s sladili niso nič bolj vitki – kvečjemu nasprotno. Tako se je plemeniti namen izjalovil pod težo pretežkega, obenem pa kronično bolnega prebivalstva. Tudi stališče Zveze potrošnikov do umetnih sladil je pod težo dokazov zdaj odklonilno. Vsa umetna sladila so označili kot tvegana.

O dokazih, kako zelo škodljiva so nekatera sladila (denimo aspartam), pa danes čivkajo že vrabci na strehah. Če jih želite slišati, pobrskajte po spletu, vendar si vzemite dovolj časa, saj je gradiva na to temo resnično ogromno. 

V luči vsega napisanega je res dobra novica, da je v Evropi končno dovoljena prodaja stevije. Za vse ljudi, ki prisegajo na zdrav način življenja, in tiste, ki se zavedajo, da je izvor zdravja v naravi, je stevija tako rekoč »od boga dana« zamenjava za vse nevarne in umetne nadomestke sladkorja ter izdelke kemične industrije. Dejansko gre za naravno sladilo brez ogljikovih hidratov. 

Razmišljujoč človek se vpraša, zakaj izvlečki iz rastline stevije prihajajo v uporabo šele zdaj, čeprav je sladkoba te rastline poznana že več kot 500 let. Odgovor je, na žalost, v človeškem pohlepu in želji po dobičku.

Dokler je bila stevija uporabljeno sladilo, ki so ga poznali le reveži, to nikogar ni motilo. Ko pa je njegova priljubljenost začela naraščati tudi v razvitem svetu, je to pričelo motiti sladkorno industrijo. Predvsem je to zmotilo mogočno industrijo umetnih sladil v ZDA, ki se je odločila prevladati na trgu sladil, obenem pa v kali zatreti vse poskuse zagovornikov stevije, da bi njene sladke izvlečke uvrstili na jedilnik.

Sprožene so bile različne manipulativne zgodbice, od špekulacij, da stevija povzroča raka, do trditev, da škoduje plodnosti. Tako je leta 1991 FDA prepovedal stevijo, saj naj bi bila nevarni dodatek za živila. Prepoved uporabe stevije je temeljila na pomanjkanju dokazov o njeni neškodljivosti in ne na podlagi dokazov o njeni škodljivosti, kar je kontradiktorno. (Radi bi videli, da uradne ustanove enako logiko uporabijo tudi pri oceni tveganja gensko spremenjene hrane!)

Ne le, da je stevija naravna in slajša od »umetne« konkurence, je tudi varnejša in ima mnogo pozitivnih učinkov na človeški organizem. Npr. aspartam lahko povzroči zakisanost organizma, glavobol, omotičnost, slabost in je kancerogen. Za stevijo niti ena raziskava, opravljena do danes, ni potrdila, da bi imela škodljive učinke.

Na tisoče poskusnih živali so v stotinah študij hranili z od 250- do 1250-krat večjim odmerkom steviozida od tistega, ki ga v povprečju zaužije človek. Izsledki so pokazali, da stevija niti v očitno pretiranih količinah nima negativnih učinkov. 

Ni zanemarljivo dodati dejstva, da kljub nekaj desetletjem intenzivne uporabe stevije na Japonskem ter nekaj stoletjem uporabe v Južni Ameriki niso poznani primeri, da bi stevija povzročila bolezenska znamenja. Z njo sicer ne moremo zamenjati vseh oblik in načinov uporabe sladkorja, zagotovo pa bo z vključevanjem tega sladila v našo prehrano breme »sladkih grehov« manjše kot doslej. 

* Besedilo o steviji je citirano s spletne strani www.sunstevia.si, kjer si lahko preberete še veliko več o zgodovini, raziskavah, zdravilnih učinkovanjih in mnogih drugih koristnih informacijah o steviji.