Se tudi vam dogaja, da s tem, ko se svojemu otroku trudite zagotoviti kakovostno hrano, postajate tarča zmajevanja z glavo? Kako je mogoče, da še vedno toliko ljudi verjame v pravljico, da bodo drugi poskrbeli za naše zdravje oziroma zdravje naših otrok? Starši, zbudite se! Vsi vzvodi so (samo) v vaših rokah!

Precej kričav uvod, mar ne? Povečini pa se vse skupaj prične precej pravljično:

Na klopci je sedela prelepa noseča ženska. Z rahlo priprtimi očmi se je božala po trebuščku, medtem ko se je ob nežnem plapolanju prijetnega jesenskega vetrca sanjavo predajala sliki svojega pričakovano popolnega dojenčka. Čez štirinajst tednov sta z ljubečim možem ponosno zrla v tisti hip rojeno bitjece, kmalu zatem pa ...

V roku meseca ali dveh scenarij postane podoben pri večini mamic. Otročki, zaripli v glavo, ure in ure jokajo, nemočni starši pa brezglavo preskušajo vsa mogoča zdravila proti otroškim kolikam, mnogi se ponje odpravijo celo čez mejo. Rezultat je povečini brezuspešen. To je zdaj tudi uradno potrjeno. Nemški Ökotest je testiral šest različnih pripravkov, najvišja ocena je bila zadostno. Na tem mestu naj omenim le dva pripravka, ki jih pozna večina mamic: kapljice Sab Simplex (na voljo v slovenskih lekarnah) in kapljice Lefax (lahko jih kupite, npr., v Nemčiji). Ne le, da ti pripravki krčev ne odpravijo, v njih so pogosto sporne sestavine, tako, na primer, natrijev benzoat, konzervans, ki utegne izzvati alergije, ali dodatki v obliki umetnih arom in sladil, za katere lahko zaenkrat le ugibamo, kako vplivajo na drobcena bitjeca. Morda bi bilo bolje poiskati vzrok za jok dojenčka, ki včasih sploh ni povezan s prebavnimi krči. Ali ste tudi vi opazili, da so otroci mirnih, prisotnih staršev bolj umirjeni in da manj jokajo? Mamice, ki se znajo prepustiti čarobnosti trenutka tukaj in zdaj, na svojega otročička skrbno pazijo že med nosečnostjo, zdrava prehrana med nosečnostjo in med dojenjem pa v veliki meri prav tako vplivata na pojav neprijetnih bolečin v trebuščku. 

Različne smernice priporočajo različno dolgo dobo izključnega dojenja, slovenski pediatri dojenje kot dopolnilno hrano svetujejo do dopolnjenega prvega leta otrokove starosti, Svetovna zdravstvena organizacija do dveh let, vendar ta podatek povečini vedo le mamice, ki dojijo do drugega ali tretjega leta ali morda še dlje. Prav podaljšano dojenje v našem okolju pogosto velja za enega izmed pogostih razlogov za neodobravanje bližnje okolice. Na tem mestu se mi zdi zanimiv predvsem podatek, da v slovenskih porodnišnicah zelo podpirajo dojenje, kar je sicer pohvalno, prav ničesar pa ne slišimo o prehrani ali življenjskem slogu doječe mamice, čeprav je znano, da tako hrana kot tudi zdravila, kozmetika, kajenje in ostali škodljivi vplivi prehajajo v materino mleko. Dojenčki imajo poleg prebavnih težav vedno pogosteje tudi kožne alergije, ki pa velikokrat izzvenijo, ko mati dojenje opusti. Vse to seveda pod pogojem, da pri negi otrok uporabimo le popolnoma naravno kozmetiko.

Tudi tu je presenetljivo, da začetna vnema in spodbuda k dojenju povsem usahne, ko je govora o drugi hrani. Pojmi, kot so naravno, ekološko, nepredelano, doma pripravljeno in podobno, skorajda ne obstajajo. Zato pa v zloženkah, s katerimi nas obložijo v posvetovalnici ali že prej v porodnišnici, med drugim predlagajo jajca, dodatno obogatena z omega 3 maščobnimi kislinami (le kako naj bi to storili pri domačih kokoših?), ali posneto mleko (torej nujno industrijsko obdelano) ali že pripravljene riževe kosmiče iz škatlice in podobno. Številne mamice vse prepogosto ponujajo tudi pripravljeno hrano iz kozarčkov. Če mati otroka ne doji več, že v prvem letu okusi celotno paleto denaturirane hrane, posledice pa so običajno že vidne. 

Verjetno je težko posploševati, pa vendar se tehtnica močno nagiba k presladkim, preslanim in premastnim jedem. Iz slovenske raziskave, opravljene med leti 2003 in 2005, med drugih izhaja, da je pogostost čezmerne prehranjenosti in debelosti že pri pet let starih otrocih okrog 20-odstotna. Če vemo, da prav iz debelosti pogosto izhajajo hude bolezni, kot so diabetes tipa II, kardiovaskularne bolezni in povišan krvni pritisk – in to že pri majhnih otrocih – ter da prekomerna telesna teža zelo močno poveča tveganje za rakava obolenja, je skrajni čas, da svojemu otroku čim prej privzgojimo ljubezen od prvinskih okusov hrane. Hrenovke in drugi mesni izdelki, sladki čokoladni namazi, sladkane pijače, sladkani kosmiči, sladkarije, ves beli sladkor in izdelki iz bele moke, ocvrta hrana, hrana ponudnikov hitre prehrane in podobno ne spadajo na otroški jedilnik. 

Nemško združenje Foodwatch vsako leto izglasuje prehranski izdelek leta, ki po njihovem mnenju najmočneje zavaja javnost. „Prestižni“ naslov si je letos prislužil Hippov instant sadni čaj za otroke po 12. mesecu starosti, leto prej pa so z njim okronali podjetje Ferrero in njihovo mlečno rezino Kinder Milchschnitte. Na www.abgespeist.de si lahko ogledate neuspelo akcijo predaje nagrade vodstvu podjetja, v kateri se zrcalita velika aroganca in popolno nesprejemanje mnenja večtisočglavega prebivalstva, ki je navedena izdelka ocenila kot najbolj predrzno oglaševanje leta (poiščite pod: der goldene Windbeutel). Primerov zavajajočega oglaševanja je, kolikor želite. Naj vas spomnimo zgolj na močno oglaševane piškote Oreo, ki se namesto z 41 % sladkorja, 21 % maščob, 11 % nasičenih maščobnih kislin v 100 g piškotov raje hvalijo s sloganom „mleku najljubši piškot”, pa mleka dejansko v njih sploh ni. Testiranja nemškega Ökotesta so v njih našla tudi glicidil estre, za katere sumijo, da se v telesu spremenijo v rakotvorne glicidole. K skupni oceni nezadostno sta poleg tega prispevala tudi izjemno visoka kalorična vrednost piškotov in povišana vsebnost akrilamidov.

Verjetno bi bil najboljši nasvet, čeprav resnično ne maram posploševati, da ne kupujte hrane in pijače, ki jo oglašujejo po televiziji. Ključni poudarki kodeksa, sprejetega na 63. skupščini Svetovne zdravstvene organizacije, prepovedujejo trženje visoko energijskih živil z majhno hranilno vrednostjo, ki vsebujejo veliko soli, sladkorja in maščob, omejujejo oglaševanje takšnih živil med 6. in 21. uro, prepovedujejo vključevanje znanih oseb in risanih junakov v oglase, promocije z brezplačnimi darili in sodelovanje v nagradnih igrah, kjer so vključena tovrstna živila, ter prepovedujejo posredno oglaševanje staršem. 

Lepo se sliši in papir vse prenese, resnično korist od zapisanega pa si lahko obetamo, ko bo vlada sprejela ustrezne zakone, ko bodo proizvajalci živil v resnici ponujali izdelke, kot jih oglašujejo (najbolje upoštevaje pred leti predlaganega označevanja živil s semaforčkom – torej s količinsko navedbo vsebnosti sladkorja, soli in nasičenih maščob, ki so ga je spretno povozila priporočila GDA – priporočene dnevne količine, ki jih le redko kdo pravilno tolmači), in, zelo pomembno, ko bodo tudi potrošniki znali ločevati zrno od plev. Če je davek za slednje le dejstvo, da malo več časa preživite na svojem vrtu in v svoji kuhinji ter posledično manj časa v trgovini, pa vam bodo zanj hvaležni debelejša denarnica, predvsem pa bolj zdravi otroci.