To, kar boste prebrali v nadaljevanju, utegne docela spremeniti vaše predstave o bolezni. Temelj, na katerega se opira medicinsko razumevanje ozadja bolezni, je vse prej kot trden.

Ob koncu devetnajstega stoletja je v medicinskih krogih v Franciji potekal ognjevit boj o tem, kako nastanejo bolezni. Obstajali sta dve struji – prvo je vodil znanstvenik in profesor Antoine Bechamp, drugo pa Louis Pasteur.

Čeprav Louis Pasteur velja za očeta bakteriologije, to ne drži. Resnični oče te znanosti je bil tihi profesor Antoine Bechamp, ki je skupaj z Bernardom in Tissotom argumentirano zavrnil Pasteurjevo teorijo. Za človeštvo zelo žalostna zgodba pove, kako si je Pasteur s prevarami, krajo informacij in ponarejanjem eksperimentov pridobil najvišji ugled v medicinski znanosti. Tik pred smrtjo je priznal, da se je motil, toda njegova teorija je ostala steber današnje medicine.

Interes medicinskih in farmacevtskih lobijev je prevladal, Pasteurjeva hipoteza pa je odrinila vse druge. Tako je medicina leta 1870 privzela Pasteurjevo mikrobiološko teorijo, po kateri so povzročitelji bolezni mikrobi. Čeprav ni bila resnična, je bila koristnejša za oplajanje kapitala. 

Ljudje krivdo za svoje težave raje pripišejo drugim, v tem primeru skrivnostnim in zahrbtnim drobnim pošastim, kot pa svojemu načinu življenja in prehranjevanja. Tako smo se uvrstili med nesrečne žrtve mikroorganizmov, obenem pa farmacevtskim tovarnam obilno polnimo žepe. 

Pasteur je trdil, da so za večino bolezni odgovorni virusi in bakterije, ki prodrejo v zdrava tkiva in jih napadejo. To naj bi sprožilo odziv imunskega sistema in vnetja, z nadaljnjim razmnoževanjem mikroorganizmov pa tudi težke okvare tkiv. Trdil je, da je od vrste mikrobov odvisno, katera bolezen se bo razvila. Vpliv duševnosti, prehrane, dednih in drugih dejavnikov na pojav bolezni je popolnoma prezrl. 

Koch in Pasteur, ki sodi na najbolj temne strani zgodovine znanosti, sta postavila temelje monomorfizma, doktrine, po kateri so oblike in barve mikroorganizmov stalne, sodobna medicinska znanost pa je pripravila celo paleto antibiotikov za boj proti posameznim patogenim klicam. Toda teorija je zmotna; monomorfizem ne more pojasniti marsikaterega očitnega pojava.

Bechamp in njegovi somišljeniki so prišli do kopice pomembnih ugotovitev, ki medicinsko doktrino slikajo v povsem drugačnih barvah. Bakterije ne nadzirajo organizma in niso sovražnice zdravja. Bakterije, »bacili« in virusi so normalni prebivalci človeškega in živalskega telesa, predvsem krvi, v kateri opravljajo zelo pomembne simbiotične naloge. Bakterijska flora koristi telesu in ga ne napada. Bechamp je dognal, da se oblika in lastnosti mikroorganizmov spreminjajo (pleomorfizem) v skladu z okolico, v kateri se znajdejo (tu so pomembni kislost, vsebnost kisika, koncentracija toksinov in prostih radikalov …). Organizem obolelega dejavno sodeluje pri okužbah, kar je v nasprotju s Pasteurjevim stališčem, po katerem je organizem sterilna in zgolj pasivna žrtev delovanja mikrobov. 

Teorijo pleomorfizma je temeljito obdelal in potrdil tudi nemški raziskovalec Günther Enderlein, izumitelj mikroskopije temnega polja (dark field microscopy) in terapije sanum.

Mikroorganizmi so posledica in ne vzrok bolezni. Posamezne bolezni ne povzročijo mikrobi, pač pa je posledica razmer in vzrokov, predvsem nezdravega življenja. Bolezen nastane, kadar je izločanje odpadnih produktov (večina jih je kislih) iz telesa moteno ali onemogočeno. Normalen celični mehanizem ustvarja odpadne produkte. To, čemur pravimo bolezen, je v resnici kriza zastrupljenosti, toksemije, ko telo poskuša izločiti strupe, ki so se nakopičili zaradi napačnega življenjskega sloga, »neprebavljenih« čustev ali prehrane. Mikroorganizmi niso povzročitelji bolezni, pač pa pridejo »na sceno« po naraščajoči toksemiji, zakisanosti telesa s škodljivimi in odpadnimi snovmi, ter pomagajo pri čiščenju, ki ga izvaja samo telo. V primeru bolezni mikrobi sprožijo fermentacijo, v primeru smrti pa gnitje. Hranijo se s strupenimi snovmi, ki jih najdejo v bolnem organizmu, in jih pripravijo za izločanje. Mikrobi nimajo moči nad zdravimi celicami.

Pri odkrivanju resničnih vzrokov bolezni je pomemben tudi prispevek raziskovalca in očeta naravne higiene Johna Tildena.

Tudi veliki znanstvenik in raziskovalec Royal Raymond Rife, izumitelj zelo močnega mikroskopa in zdravnik, ki je z resonančno terapijo uspešno zdravil najhujše bolezni, tudi raka, je potrdil Bechampova dognanja. 

Zgodba o mikroorganizmih je veliko kompleksnejša, kot verjamemo danes. Bechamp se je z njimi poglobljeno ukvarjal in dognal, da izhajajo iz še manjših organizmov, mikrozimov. Mikrozimi, imenovani tudi protiti ali nanobi, se nahajajo v krvi vseh živih bitij in, podobno kot gasilci, mirujejo, dokler delovanja telesa ne ogrozijo škodljive snovi. Takrat nastopi pretvorba, transmutacija, s katero se mikrozim spremeni v bakterijo ali virus, ki takoj začne opravljati svojo čistilno nalogo – požiranje strupenih snovi. Ko je naloga opravljena, se znova vrnejo v svoje prvotno stanje mirovanja, v obliko mikrozimov.

Mikrozime je najti povsod. Bechamp jih je osamil iz skalnih gmot francoskega gorovja in ugotovil, da se kljub nemogočim razmeram (vročina, mraz, voda, veter …) ohranjajo in vedno znova oblikujejo. Pred tem so lahko na desetine milijonov let mirovali. Imenoval jih je neuničljive delce življenja. V stanju porušenega ravnovesja se protiti pretvorijo v agente fermentacije – v viruse, bakterije ali glivice; fermentirajo sladkor ali vino, zgoščajo mleko in povzročijo gnitje jajc. Fermentacija je preprost način hranjenja, ki mu sledi gnitje. Za ta proces je potrebna prisotnost vode. Protiti, izolirani iz mamuta, ki je poginil pred 50 tisoč leti, so po prenosu v sladkorno raztopino začeli živahno fermentirati. Protiti so neverjetno odporni: ne uniči jih niti žveplena kislina niti visoka temperatura 1300 °C.

Nekateri (nepriznani) znanstveniki menijo, da so mikroorganizmi najpomembnejši del življenja na našem planetu, saj v življenjskem procesu opravljajo ključne, nujno potrebne funkcije. Pravijo tudi tole: če lahko življenje obstaja v skrajnih razmerah, celo v kamninah, zanj ni ovir nikjer v vesolju.

Ko gre za bolezni, je Pasteurjeva doktrina pozornost preusmerila z nas samih na zunanje krivce oziroma lažne povzročitelje. Namesto da bi se učili naravnega, zdravega življenja, nam polnijo glavo s tem, kako se boriti s sovražnimi mikrobi. Boj proti bacilom in virusom je postal vojna, ki jo bijemo v svojih glavah in s tem omogočamo dobro življenje tistim, ki to vojno podpirajo. Vsaka vojna je koristna za vojne dobičkarje, ljudje pa v vojnah vedno samo trpijo. 

-------------------------

Antoine Bechamp (1816–1908) je bil profesor biologije, kemije, fizike, medicine, genetike, farmacije in velik praktik – vse obenem. Že pred 150 leti, veliko pred prihodom sintetičnih zdravil, kemoterapije, obsevanj in cepljenj vseh vrst, je človeštvu ponudil prave razlage in odgovore ter varne, naravne, neškodljive in nadvse učinkovite metode za ohranjanje zdravja, ki bi nam bile v veliko pomoč tudi danes. 

Mnogi ga primerjajo z Nikolo Teslo. Prava sramota je, da je njegovo dragoceno delo pri tistih, ki se ukvarjajo z življenjem, zdravjem in medicino, tako malo znano. 

Za dosežke s področja fermentacije, ki so bili ukradeni Bechampu, je leta 1897 Germa E. Buchner prejel Nobelovo nagrado.